Za birmo najemajo kredite

Danes je za družino iz okolice Domžal poseben dan. »Hčerka je že navsezgodaj naročena pri frizerju in kozmetičarki,« nam razloži mama 14-letnice, ki bo danes v domači župnijski cerkvi prejela zakrament svete birme. Verski obred, ki naj bi po tradiciji pomenil krščansko polnoletnost – praznuje pa se že od leta 1200 –, se je v zadnjih letih sprevrgel v pravo potrošniško manijo. »Če povem čisto po pravici, sem od vseh priprav že malo utrujena. In ja, če bi seštela vse stroške, povezane s tem praznikom, me je birma moje hčerke zagotovo stala vsaj minimalno slovensko plačo,« zavzdihne Domžalčanka.

Za obred do 80 evrov

Osnovni strošek za birmo je znesek, ki ga morajo starši plačati župniji. Ta po zakonu sicer ne bi smel imeti določene cene, a v praksi je stvar drugačna. O tem priča letak, ki ga imamo v uredništvu, s katerega je razvidno, da starši za rože in birmovalca plačajo 25 evrov, za spominek (običajno je to knjiga s posvetilom) 30 evrov, za štiri fotografije pet evrov in za DVD-posnetek 13 evrov. Skupno torej 73 evrov. Zneski so od župnije do župnije različni, vendar so razlike majhne. »Ko sem se pogovarjala s prijateljicami, sodelavkami in znankami iz drugih krajev, sem ugotovila, da je cena od 60 do 80 evrov. Res pa je, da nekateri za ta denar dobijo več kot drugi – pri nas birmanci za spomin dobijo knjigo s posvetilom, drugje samo podobico, nekje za isti znesek dobijo več oziroma manj fotografij in podobno,« pravi sogovornica.

Slovenska cerkev ima glede tega precej ohlapna pravila. »Skozi daljša, desetletna obdobja se je med verniki oblikovala navada, da ob cerkvenih obredih, praznikih in drugih priložnostih namenijo dar za vzdrževanje duhovnikov in opravljanje dejavnosti Cerkve, ne da bi bil ta dar pričakovan, še manj zahtevan. Treba je razlikovati, kaj je dar za župnijo in kaj za duhovnika osebno. Dar duhovniku osebno se imenuje štolnina in je glavni vir preživljanja duhovnikov, saj ti v Sloveniji od države ne prejemajo osebnega dohodka, kot je praksa v večini evropskih držav,« pove Boštjan Prevc iz tiskovnega urada Nadškofije Ljubljana. »Če duhovnik želi pokriti stroške cerkvenega obreda oziroma dejavnosti (npr. okrasitev cerkve, priprava prostora, pogostitve, izročitve spominov v obliki knjige ali kaj drugega), mora občestvo seznaniti s stroškom, ki je nastal z izdanimi računi dobaviteljev. Odločitev posameznikov pa je, koliko in kako bo kdo lahko prispeval k povrnitvi teh stroškov s svojim prostovoljnim darom. Nekateri verniki, zlasti tisti v socialno težkem položaju, ob cerkvenem obredu za duhovnike ali Cerkev ne morejo darovati in jim duhovnik ali občestvo pomaga k primernemu praznovanju ob prejemu zakramentov. V takih primerih duhovnik zanje opravi cerkveni obred, katerega izvedba ni pogojena z darom oziroma plačilom,« doda Prevc.

Darila za 1000 evrov

A v resnici je znesek, ki ga starši plačajo župniku oziroma župniji, majhen v primerjavi s tem, kolikor sicer zapravijo za birmo. »Hči bo nosila obleko, za katero smo odšteli 200 evrov, novo garderobo pa imamo tudi preostali družinski člani. Za hrano in pijačo za 35 ljudi bomo plačali okoli 400 evrov, še dodatnih 100 evrov smo dali za torto,« razlaga Domžalčanka. Seveda pa birmanci ob prazniku pričakujejo tudi darila, ki so iz leta v leto večja. Na to opozarja župnik iz Mengša Janez Avsenik, ki staršem in botrom polaga na srce, naj ne pretiravajo: »Včasih so otroci pri birmi dobili uro, pozneje kolo, zdaj dobivajo motorje, računalnike in denar. Pa ne gre za majhne zneske – slišal sem že za primere, ko je otrok od sorodnikov dobil 1000 evrov.« To ima slabe posledice za širšo družbo, meni sogovornik. Otroci se med seboj primerjajo, tekmujejo, kdo je dobil več in kdo manj, nekatere družine pa so zaradi tega tako obremenjene, da za birmo celo najemajo kredite.

Birmanec v trenirki

»Pred leti se je zgodilo, da je neki birmanec za darilo dobil skuter. V veliki vzhičenosti ga je še tisti popoldan želel preizkusiti, a se je ponesrečil, le nekaj sto metrov od doma. Čez nekaj dni smo ga pokopali. To tragično zgodbo vsako leto pripovedujemo staršem, da bi jih le odvrnili od predragih daril. A potrošniška miselnost je naredila svoje,« pravi Avsenik. Staršem poskuša iti na roko: »Poznam svoje župljane in približno vem, v kakšnih razmerah živijo – od mame samohranilke s štirimi otroki ne morem pričakovati, da za rože in preostalo prispeva enako kot kdo drug.« Da bi se otroci manj primerjali, je uvedel posebna pregrinjala – na obredu vsi nosijo enako, ministrantski opravi podobno obleko: »Tako sem se odločil pred leti, ko je neki birmanec k maši prišel v trenirki. Fant je bil seveda tarča posmeha. S tem, da so vsi oblečeni enako, se takšnim zadregam izognemo,« pove Avsenik. Enake oprave so pozdravili tudi starši in postajajo praksa vse več župnij po Sloveniji. »Birma naj ostane lep družinski praznik, ne pa tekmovanje in izkazovanje naklonjenosti z materialnimi dobrinami. Za to največ lahko naredite prav starši sami!« je za konec še povedal mengeški župnik.