LISEC – Vas Lisec med Trebnjem in Žužemberkom upravičeno velja za raj na zemlji, zidanica pri zidanici, z vsake lično urejene vinske gorice pa pogled na Suho krajino. Lepi kraji, dan pa tak, kot bi ga narisal slikarski mojster. Snega skoraj pol metra, nebo brez oblačka, sonce je prijetno grelo, okoli nas pa tišina. Taka, ki prija mestni duši, da se za hip tu priveže … Tu je svoj mir našel tudi 75-letni Stanislav Ceglar, po rodu s sosednjega hriba Reber, pred upokojitvijo pa je v Ljubljani vestno prevažal avtobus mestnega potniškega prometa.
Sosed razbijal po vratih
V torek dopoldne je šel po nakupih, s štirikolesnikom je še plužil sneg pred hišo. »Po kosilu sem šel počivat, zaklenil sem vrata, ven nisem več nameraval. Prižgal sem televizijo,« se spomni dne, ko je vrag na tem hribu imel mlade. »Nekaj po 16. uri je sosed Stane začel razbijati po vratih, njegova žena je opazila, da se iz moje garaže hudo kadi,« Stane začne opis kalvarije, skozi katero je moral. »Kaj ne vidiš, kako se ti kadi,« je hitel razlagati sosed. Stane se je med hojo obul in stekel po stopnicah do sosednjega poslopja, kjer ima garažo, zgoraj pa je gradnja še nedokončana.
»Tako se je kadilo. Noter nisem upal, le okna sem hitel zapirati,« opisuje svoja dejanja v sili. Prej je na pomoč poklical še gasilce, prileteli so z vseh vetrov (PGD Trebnje, Dobrnič, Vrhe in Vrhtrebnje) in se lotili reševanja. »Vrat nisem odpiral, še bolj bi gorelo,« nadaljuje, ko se nam pridružijo še policisti iz Trebnjega, ki so detajlno preiskali teren in garažo. Vmes se je nadihal ogljikovega monoksida. Sam tega ni vedel, a je bil v obraz tak, da so trebanjski gasilci takoj vedeli, koliko je ura. Eden od pogumnih mož je poklical na pomoč. Staneta so z rešilcem odpeljali v dolino v Trebnje, kjer so mu dali kisik. Okoli osmih zvečer je prišel k sebi, takrat so ga pripeljali domov.
»Sam živim. Hiša je moja, ženini starši so jo nama dali, polovico meni, drugo pa ženi,« tiho pripoveduje in razkrije, da je po ženini smrti podedoval še drugi del. »V torek sem prišel iz Ljubljane, dopoldne sem se peljal še v Žužemberk,« nadaljuje svojo zgodbo Stane, ki je avto kupil pred dvema mesecema v Brežicah. Ponosen je bil na svojega terenca (letnik 2012), zadnji evro je dal zanj. Ta mesec bi se, če bi dobro gospodaril, nabralo za kasko zavarovanje. A je bilo že prepozno. »Uf, kako mi je žal, da ga nisem dal zavarovati. A očitno je na svetu tako, da človeku resnično ne sme biti lepo,« je potrto pristavil Stane, ki noč po nesreči očesa ni zatisnil.
Zagorelo pri akumulatorju
Vmes se je pod hišo ustavil še brat Jože, štiri leta je mlajši, prisopihal je navkreber. »Po radiu sem slišal, kaj se je zgodilo. Potem me je prešinilo, pa saj to je lahko le pri Stanetu …,« niti Jože ni mogel verjeti, da je avto zgorel in da je ta nesrečnež prav njegov brat. »Če boš kaj rabil, kar pokliči, da te peljem naokoli,« je ponudil roko bratu.
Policisti so v tem času že sklenili preiskavo. Kot smo izvedeli neuradno, se je vžgal avto kar sam. Sumijo kabel, ki je bil povezan z akumulatorjem. »Avto je bil redno servisiran,« Stane še kar ni mogel verjeti, da je lastna napaka vzela avto. Poškodovan je tudi štirikolesnik, k vragu je šla še limona, ki jo je posadil lani.
Rešitev v garanciji?
Se je pa nesrečni Stane spomnil, da je v torek, ko je šel proti domu, nekaj počilo v sprednjem delu vozila. Pa ni temu posvečal pretirane pozornosti, kadilo ali gorelo ni. A očitno v tem grmu tiči zajec, ki je Stanetu vzel avto. Ker ni imel kasko zavarovanja, niti od zavarovalnice ne bo cekinov. To žre Staneta, ki pa ima še bilko upanja. Po navadi je tako, da ima avto garancijo. Tudi Stanetov jo ima, pa saj še ni star tri leta. »Treba bo malce pritisniti na proizvajalca,« smo slišali zbrano združbo, ki je v Dobrniču v gostilni Pr´ Lubčku govorila o požaru v Stanetovi garaži. »Stane si tega ni zaslužil, verjamem, da se mu bo obrnilo na bolje!« smo še ujeli, predno smo se poslovili od Suhe krajine. Škode je za okoli 20.000 evrov.
