KAMNIK – »Pomoči ne potrebujem več, ampak bi vseeno rad povedal svojo zgodbo. Naj ljudje vedo, v kakšni državi živimo,« je dejal 41-letni Kamničan Sandi Belina in še v istem hipu priznal: »V moji situaciji se ni lahko javno izpostavljati. Ampak se bom. Da opozorim na sistem, v katerem smo pošteni ljudje postali sužnji, in da rečem hvala tistim, ki so mi pomagali. Ker vem, da so to ljudje, ki še sami nimajo skoraj nič!«
Po izgubi službe v depresijo
Sandi pravi, da je skromnosti vajen že od nekdaj. »Nikoli nisem živel na veliki nogi, pa saj niti nisem mogel, tudi če bi hotel. Imam sina, ki je star 21 let. Njegova mama naju je zapustila, ko mu je bilo komaj šest let, zanj ni nikdar plačala niti centa preživnine,« pove Kamničan, ki je pred osmimi leti izgubil službo. Takrat, pove, se je začel njegov boj za preživetje.
»Službo sem izgubil zaradi težav s hrbtenico. Ko bi se moral vrniti z bolniške, so mi v podjetju, kjer sem bil sicer zaposlen za nedoločen čas, hladnokrvno dejali, da me zaradi reorganizacije delovnih mest ne potrebujejo več.«
Prvih nekaj mesecev, ko mu je prek zavoda za zaposlovanje še pripadalo nadomestilo, ki je znašalo skoraj toliko, kot je bila prej njegova plača, je še nekako šlo.
»Zaradi zdravstvenih težav, ki so se samo stopnjevale, druge službe nisem dobil in tako mi ni preostalo drugega, kot da zaprosim za socialno pomoč. Ta znaša 270 evrov in 100 evrov dodatka za otroka.«
Sandi se tako prebija iz meseca v mesec z manj kot 400 evri. »Ko poravnam položnice in plačam najnujnejše stroške za otroka, da se lahko vsaj vozi v šolo in tam normalno študira, mi ostane kakšnih 70 evrov za hrano. Marsikdo mi je že rekel, da se s toliko denarja ne da priti skozi. A meni kar nekako uspe. Saj ni treba, da je vsak dan meso na jedilniku. Največkrat jem testenine s kakšno omako ali pa tudi brez, zjutraj in zvečer pa da sta le kruh in mleko, pa sem zadovoljen.«
A težko življenje in večletni boj za vsak evro sta pustila posledice. »Najbolj na moji psihi. Vse pogosteje so me obhajale črne misli, dokler nekega dne nisem dobil napada. Šel sem na urgenco, saj sem bil prepričan, da sem imel infarkt. A zdravniki so rekli, da sem v resnici doživel napad panike, in so me napotili k psihologu.« Ta mu je predpisal več antidepresivov. »Tabletam se poskušam izogibati, če se le da, ker si od njih baje lahko odvisen. Cipralex, ki je blažji, jemljem vsak dan, xanax, ki je zelo močno zdravilo, pa le, ko je res nujno.«
Zlovešča
modra kuverta
Anksiolitik je nazadnje vzel pred nekaj dnevi, ko ga je v poštnem nabiralniku pričakala modra kuverta. »Že takoj, ko sem videl, da so mi poslali pošto s sodišča, mi je začelo srce hitreje biti. Ni mi bilo jasno, kdo, hudiča, bi me vlekel po sodišču, saj nikoli nisem bil v nikakršnem sporu!« Ko je odprl kuverto, pa šok. »Z velikim tiskanimi črkami je pisalo sklep o izvršbi in meni se je kar zameglilo pred očmi. Že tako nimam nič denarja, potem pa še to.«
Kot je razbrati iz dokumenta, je izvršbo doseglo podjetje Consal, ker jim od marca ni plačal položnic za kurjavo, dolg je skupaj znašal 74 evrov. »Dve zimi sploh nisem prižgal radiatorja, ker sem se bal ravno tega, da ne bom mogel plačati za kurjavo. Res pa je, da so kljub temu na dom hodile položnice za pet do trinajst evrov. Nisem jih plačal, priznam, ampak nikoli tudi nisem dobil opomina, da jih moram. Če bi vedel, da bodo šli tako na nož, bi jih. Če ne drugače, pa po obrokih.«
Sandi se je zbal najhujšega. »Veliko zgodbic sem že slišal o rubežnikih, ki hodijo po domovih in polepijo vse, kar je vrednega. Nič diskretni niso pri tem, včasih se zdi, kot bi v lepljenju tistih svojih nalepk naravnost uživali. V glavi so se mi že risali scenariji, kako bom ostal brez vsega, kako mi bodo zaradi 74 evrov dolga vzeli še tisto malo, kar imam!«
Stisko je zaupal prijateljici Evi, ki kot prostovoljka dela v kamniški izpostavi Anine zvezdice, kjer Sandi občasno zaprosi za paket hrane. »Ne vem, kaj bi brez nje. Takoj je šla v akcijo. Prepričala me je, da svojo zgodbo delim na facebooku. Tega sem se bal, saj sem mislil, da me bodo ljudje obsojali. No, zgodilo pa se je ravno nasprotno!« Sandijeva zgodba se je spletnih uporabnikov zelo dotaknila, zato so mu brž priskočili na pomoč.
»V enem dnevu smo zbrali za povračilo dolga pa še nekaj je ostalo. Podjetju Consal sem tako lahko nakazal 150 evrov. Od tega so jih 128 evrov že porabili – poleg tistih 74 so mi namreč zaračunali še vse stroške izvršbe.« Nekaj čez 30 evrov pa ima še v dobrem. »Rekel sem jim, naj mi jih ne vračajo, da je to polog za naprej. No, morda pa bom to zimo le lahko prižgal radiator!«
Nakazala mu je zadnje tri evre
Ko smo Sandija Belino na koncu vprašali, kaj želi sporočiti vsem tistim, ki so mu pomagali, je za hip obmolknil. »Veste, že tri dni mi gre na jok,« je zahlipal. »Se opravičujem, ampak ne morem si pomagati,« je še tiho dejal in si obrisal solze. »Napišite, da sem jim neizmerno hvaležen in da ne vem, kako naj jim sploh poplačam njihovo dobroto. Najbolj pa me je ganilo, ker so to ljudje, ki sami nimajo skorajda nič. Klicala me je, denimo, neka gospa in mi dejala, da bi mi rada donirala pet evrov, ampak da mi bo žal samo tri, ker jih ima samo še toliko na računu!« Po krajšem premisleku je dodal: »Nikoli tudi ne bom pozabil dveh fantov, ki sta se samo zaradi mene pripeljala v Kamnik s Primorske. Ker ne zaupata institucijam, sta me hotela osebno spoznati. Prišla sta na moj dom in me vprašala, kaj najbolj nujno potrebujem. Nato sta odšla v trgovino in mi kupila nove čevlje, ker so bili edini, ki sem jih imel, stari že osem let. Nabavila sta še nekaj mesa. Ker ga ne jem veliko, mislim, da ga bo dovolj za dva meseca. Hvala, res, vsem. In Evi, ki je sploh vse to sprožila. Veste, v zadnjih treh dneh se mi je zgodilo toliko lepega kot prej ne v 30 letih!«
