Za 27 km proge je 1,4 milijarde preveč

KOPER – Že vrsto let beremo in poslušamo predvsem gospodarsko-strateške mantre o nujnosti gradnje drugega tira železniške proge med Koprom in Divačo, hkrati varuhi okolja ostro nasprotujejo tej nameri in opozarjajo na edinstvenost zelo ranljivega kraškega sveta. Prav imajo eni in drugi, torej, kaj storiti? Vse redkejši potniki (tudi tisti redki s pohorca, ki vsak dan v obe smeri povezuje obalo s prekmursko ravnico) so se že zdavnaj navadili izpadov povezav zaradi nujnih vzdrževalnih del in popravil na progi, ko je treba presesti na avtobuse. Zlasti v sušnem času in poleti se vrstijo požari, ki jih ob progi zanetijo iskre vlakovnih zavor. Pred dnevi pa se je zgodilo to, kar so mnogi že dolgo napovedovali: po izredno vročem in suhem poletju se je ob obilnem deževju na odseku pri Prešnici na progo vsulo kamenje in nekaj večjih skal, nanj je zapeljala lokomotiva tovornega vlaka in se deloma iztirila. Na srečo poškodovanih ni bilo, škoda je precejšnja, proga pa je bila zaprta 15 ur, na obeh straneh je čakalo vsaj 30 vlakovnih kompozicij. In spet se lahko upravičeno vprašamo, kako varna je ta skoraj pol stoletja stara proga, speljana tudi po prelomnici med Krasom in Istro.

Še teče vzdolž roba pomembna povezava

Vsekakor je življenjskega pomena za koprsko pristanišče, dolge vlakovne kompozicije vozijo rudo, avtomobile na sever in vzhod (v Avstrijo, na Bavarsko, Češko in Madžarsko), tudi v obratni smeri naložijo nevarne tovore. Čeprav je na njej marsikaj obupno zastarelo iz davne preteklosti, je to vsekakor (še) pomembna evropska povezava. Le težko si zamislimo, kaj bi bilo ob večjem zasutju proge ali celo vdoru na tistem delu, kjer se na vratolomni višina pod previsnim kraškim robom spušča v flišno dolino Rižane. Po odprtju se je vzdolž tega dela dolgo ponujal spektakularen pogled na Istro in košček morja, a sčasoma je proga (tako kot pokrajina) zarasla, danes je le še nekaj oken z razgledom na Mediteran. Do Trsta je železnico potegnila še avstro-ogrska monarhija s pomočjo genialnega Benečana albanskih korenin, viteza Carla von Ghege, do Kopra pokojna SFRJ. Kot del petega koridorja med Barcelono ter Benetkami vse do Ukrajine je ta trasa odseka glavne proge E69 med Koprom in Divačo dolga dobrih 31 kilometrov, ob njej ležita pomembni nadzorni postaji Hrpelje-Kozina in spodaj za Hrastovljami pred vstopom v predor v obliki črke U, ko se začne naporen vzpon na planoto. Po uradnih podatkih je prepustna moč 66 vlakov na dan 88-odstotno izkoriščena.

Poldruga milijarda odločno preveč

Po progi v obe smeri pelje največ 72 tovornih in potniških vlakov na dan, s tem je dejansko maksimalno izkoriščena in obremenjena, pojasnijo na slovenskih železnicah (SŽ). Že zdaj povzročajo precejšnjo škodo zamude, saj prevozi iz Luke Koper obsegajo kar 60 odstotkov vseh prevozov SŽ. V luki je sicer niso izračunali, skrbi pa jih, da bi se lahko zgodila večja nesreča in nastal zastoj, kar bi lahko pomenilo celo odhod nekaterih tujih partnerjev h tekmecem tudi v okviru severnojadranskih pristanišč. Alternative k drugemu tiru, ki bi deloma potekal po istem rizičnem in nepredvidljivem terenu, pravzaprav ni. Nekajkrat je bil govor le o morebitni povezavi do sosednjega Trsta, kar pa je verjetno strateško in ekonomsko manj ugodna in pametna rešitev. Tako so v luki tudi pod novim vodstvom znova pisali vladi o nujnosti drugega tira. A v Ljubljani so za zdaj neizprosni: 1,4 milijarde evrov za 27 kilometrov proge je v dani situaciji odločno preveč. Tako ostaja le upanje, da se na tej lepi panoramski progi, ki je drzno zasekana v kraško krajino, tudi v prihodnje ne bo pripetilo nič res dramatičnega, vsekakor pa ostajajo še skrbi zaradi nepredvidljivega vpliva podnebnih sprememb na ta občutljiva in krhka tla, kjer je nešteto vhodov v skrivnostno podzemlje. Potem pa se bosta tako zgodili severni pasaži okoli Aljaske in Sibirije in morske poti bodo spet enkrat postavljene na glavo.