KANAL OB SOČI – Marija vnebovzeta, zavetnica Kanala, tistega ob Soči, goduje 15. avgusta. Prvo nedeljo po tem prazniku že tradicionalno zapljuska, ko se zgodijo – skoki v vodo. Takrat mestece še dodatno zaživi, vrhunec je vselej, ko se z znamenitega mosta, z višine 17 metrov in pol, zaženejo vratolomni pogumneži. In se naposled, z glavo ali pa z nogama, zarinejo v bistro Sočo, če gre seveda vse kot po maslu, se zarinejo tja, kjer je bilo letos 11 metrov globine in kamor se je podala petnajsterica neustrašnih, med njimi dve dekleti.
To je bila že 25. prireditev, tradicionalne skoke je doslej le enkrat preprečil dež in dvakrat gramoz, ki je zasul rečno globino. Trinajstkrat je, denimo, slavil Tržačan Pino Auber, ta 75-letna legenda kanalskih skokov pa ni manjkala niti na letošnji prireditvi, ko je tritisočglava množica lahko videla komaj 14-letnega zmagovalca v kategoriji skokov na noge! To je bil hrabri Jernej Rus iz Kamnika pod Krimom. V preostalih dveh kategorijah, v lastovki in v figurativnih skokih, je slavil tisti, ki nezadržno prihaja, ki je vse bolj v ospredju, vrhunski Jan Vončina iz Spodnje Idrije. Za vrat mu je nenehno dihal Borko Miladinović, doma iz Užic, najboljši zadnjih let.
»Veste, v Kanalu so mladi fantje, ki so hoteli pokazati svojo zrelost, že od nekdaj skakali v Sočo,« nas je podučila predsednica tamkajšnjega Turističnega društva Vanja Cotič. »Pozneje je tod mimo vozil muzejski vlak in nekoč se je nekomu tako porodilo, da bi turistom pokazali, kako se je in kako se še skače z mosta,« je še naprej obujala spomine. Šele zatem se je začelo tudi zares in uradno. Ko je njen predhodnik, zdaj pa podpredsednik omenjenega društva, Risto Djurić, pred četrt stoletja povabil nekaj skakalcev iz Mostarja. Od takrat Kanal ob Soči dejansko živi za skoke, od jutra do večera poteka vselej še bogat dodaten program, letos so se, denimo, pripeljali starodobniki, nad prizoriščem je preletavalo akrobatsko letalo, in še in še, med drugim so izbirali miss Soče. To je postala italijanska lepotička iz furlanskega Spilimberga Stephanie Bortolussi. Druga spremljevalka je bila Vipavka Metka Čibej.
Na predvečer skokov je občinstvo navdušila še Bonaca, klapski pevci iz Šibenika
Nabito polno pa je bilo tudi že poprejšnji večer, »ko je bilo na Kontradi, v manjšem starotrškem jedru, nabasano do zadnjega kotička!« je Vanja Cotič zadovoljno mela z rokama. To pot so organizatorji povabili namreč Bonaco, klapo iz Šibenika, ki je z značilnim dalmatinskim večglasnim petjem, pazite, zaščitenim celo pod Unescom, do kraja razvnela občinstvo. To je sploh prva klapa, ki je začela modernejši pristop, ki je v ustaljen klapski repertoar vključila še glasbila, mandolino, kitaro, klaviaturo ... »Smo tudi prva klapa iz nekdanje države, ki jo je sprejel papež Janez Pavel II.,« se je na neki način pohvalil Goran Gulin, 54-letni frontman te skupine, s katero je obredel že skoraj pol sveta, ni da ni, s katero so že ničkolikokrat spremljali tudi svojega velikega prijatelja Oliverja Dragojevića. Tudi v ljubljanskih Križankah, mariborski Dvorani Tabor in še marsikje. Še kako so zaljubljeni v Slovenijo, kjer, kot pravi Gulin, že dolgo ohranjajo medsebojno ljubezen z zvestim občinstvom.
»Mi pivamo sve!« je tik pred samim nastopom večkrat pritrdil prekaljeni tenorist in priznal, da je za grlo, po toliko koncertih, še vedno najboljše tisto staro zdravilo – slana sardela, dobra bevanda.
Nakar je zavladalo brezvetrje, zapela Bonaca, šesterica uglašenih mož je tako navdušila, kot so pozneje navdušili spektakularni skakalci v vodo, v bistro Sočo, z glavo ali z nogama, če gre kot po maslu ... In tokrat je šlo.
