Za 100. rojstni dan prvič v življenju pri frizerju

GROSUPLJE – Našo slavljenko bodo njeni najbližji že jutri odpeljali v Praproče pri Temenici. Pri Japu bo – našo fino gospo – pričakala bogato obložena miza, na kateri ne bo smelo manjkati pomfrija in solate, kaj šele svinjine. Antonije Perovšek namreč nikakor ne boste osrečili s piščancem, ampak z dunajcem!

Govorimo o Tonki, kot ji ljubkovalno rečejo, Grosupeljčanki, ki bo na predvečer dopolnjene stoletnice, kot rečeno, obedovala s svojimi najljubšimi. Ki tako lepo skrbijo zanjo.

V ponedeljek, na njen stoti rojstni dan, jo bo obiskal še župan Peter Verlič, sosedje pa bodo v njeno čast postavili – mlaj.

Strastna novičarka

Antonija je naša zvesta bralka: na Novice je naročena že od začetka! Ob opazki, da jo Slovenske novice, hočeš nočeš, ohranjajo pri življenju, se je nasmehnila in prikimala. Z Novicami se njen dan – v bistvu tudi začne, smo izvedeli. Pravzaprav se elegantna stoletnica – ta je sijala v pretežno vijoličasti bluzi z belo rutico okoli vratu, na njenih urejenih nohtih pa je kričal živo rdeč lak – v nov dan prebudi že nekoliko prej. Njene veke sunejo kvišku že zarana, nakar v ležečem položaju nestrpno pričakuje in slednjič prisluhne prvim Romanovim korakom. Ko se naposled zapro vhodna vrata, ve, da je njen 39-letni vnuk – odšel na delo. Oni dan pa je ležala nekoliko dlje, saj je šel od doma malo pozneje. »Ker je bil priden,« si je mislila, »in je imel najbrž v dobrem?« Zatem je nemudoma vstala, se pražnje oblekla … ter si umila zobe. »To je nujno,« pravi. »Zato pa imate tako lepe,« smo si mislili. A se je samo nasmehnila: »Oh, saj niso moji!«

Nakar si je, kot vselej, skuhala kavo, si zraven privoščila še košček kruha in – seveda – obvezne Novice! Še do lani jih je odšla po stopnicah navzdol sama iskat, a si tega že po naravi izjemno previdna Antonija ne dovoli več. Zaveda se, da so prav nenadejani padci tisti, ki lahko ljudem v njeni starosti še kako – zapletejo življenje.

Ker tudi dostavljavec že ve, da jih mora natakniti na kljuko, se jim Antonija približa s pomočjo nekakšne hojice, pazljivo odpre duri ter jih vzame, položi na mizo, prime povečevalno steklo in do pikice natančno vse prebere. »Všeč mi je, ker so velike črke, zanimive zgodbe, izvem to in ono!«

»Pogostokrat,« kot nam je pripovedovala njena vnukinja Helena, »po prebranem celo izreže kakšen članek in ga shrani za nas, saj pravi, da ne znamo brati, da Novice zgolj preletimo!«

Grosupeljska šivilja

Veste, Antonija je pedantna gospa, ki v Grosuplju živi že dolgih 80 let. Rojena je bila v številni družini, vendar ne pri nas, temveč na avstrijskem Tirolskem, kjer je bil njen oče Alojz – aizenponar; za osmero otrok je skrbela mama Matilda. »Žal je že zgodaj umrla,« je razlagala Antonija, ki je morala že kot otrok poprijeti za vsakršno delo. Pri enajstih letih je nato zapustila Avstrijo, saj je oče dobil železničarsko službo v Slovenski Bistrici. Izučila se je za šiviljo, spoznala Ivana in se pri dvajsetih preselila v Grosuplje. Tam se je zaposlila v tovarni Motvoz in platno ter šivala platnene vreče, vse do rojstva vnukinje. »Ko je pustila službo, da me je lahko mirkala,« je dejala 44-letna Helena. Obrt je vseeno obdržala in šivala ter pletla še vse do penzije. »Pravzaprav do takrat, ko se mi je pokvaril šivalni stroj,« je podčrtala Antonija ter se zazrla proti omari, kjer ga še vedno hrani.

Tako dolgo življenje se rado in prej ali slej poigra tudi s tistim, ki ga živi. Nekajkrat na lep način, prevečkrat tudi na grd. Antonija je tako že 50 let vdova, njene častitljive starosti pa, žal, ni uspelo dočakati njenim trem sinovom: prvi, Roman, je umrl še kot otrok (pri sedmih letih), naslednji, Roman, pri 32., Ivan pa pri 50. Brez sinov je tako že 22 let.

Tesno ob njej sta ostala omenjena vnuk in vnukinja, še kako je ponosna tudi na Helenina otroka, na pravnuka Žigo in pravnukinjo Nino.

Zdrava kot dren

Prav slednja je zadnjič prababico nahecala, da se je tik pred svojim stotim rojstnim dnem sploh prvič v življenju odpravila k frizerju. »Sto let sem si jo sama rihtala,« je priznala Antonija in si popravila nežno vrh lasišča. Nezaupljiva, kot je, se je vse dotlej strigla vedno in striktno sama, to pot ji je rojstnodnevno pričesko uredila frizerka Blanka. Antonija je bila zadovoljna. »Fino je bilo, ker me je strigla domačinka, doma nedaleč od tod …«

Njeno življenje je bilo namreč sila zadržano in previdno, »nikoli nisem bila prav razposajene narave«. S pokojnim možem, če je kakšno ušpičil, se je takoj pomirila, »sicer bi se pa kreg vnel«! Česa takšnega si ni dovolila. Očitno si ni dovolila niti zboleti. Ko se je pri osemdesetih zastrupila z neko salamo in je morala v bolnišnico, se zdravnica ni mogla načuditi njeni povsem prazni kartoteki. »Kaj naj rečem, zdrava sem!« Vnukinja ji na vsake toliko kupi le kakšen lekadol, to je pa tudi vse. Čeprav ljubi mastno hrano in se premika (sploh v zadnjem času) le za vzorec.

Pogled skozi okno

»Po kosilu se tukaj usedem in ne grem, pr' moj duš', nikamor,« je dejala v majhni sobi tik ob oknu, ki je njena televizija (te sicer ne mara). Pogled v zunanji svet – jo z naskokom najbolj zamoti. Ure in ure gredo lahko mimo, avtomobili in sprehajalci, ta, ki ga pozna, in ta, ki ga ne. Njen svet je strogo opazovalski, umirjen in tih. Previden in eleganten. »Včasih tudi občutljiv in izbirčen,« se je še nasmehnila Helena, s katero sva se strinjala, da so njeno babico prav te vrline pripeljale do tako visoke starosti.

»A ne le te,« je mahoma ovrgla Helena. »Babica je namreč tudi izjemno skrbna in odgovorna ženska, energična in nikoli slabe volje!« Nikoli tudi ne bo pozabila njenih besed, ko je pred tremi leti izgubila službo. »Helena, nič jokati,« jo je tolažila. »Si bova že kaj izmislili!«

Da, takšna je torej naša slavljenka, zato naj končamo le še z našim voščilom: »Vse najboljše, draga Antonija!«