Kras, svojčas znan po surovem kamnu, burji in vinorodni rdeči prsti, ki rodi znameniti teran, po revščini in klenih Kraševkah in Kraševcih, velikih slovenskih domoljubih, a tudi čudoviti delikatesi, kraškem pršutu, danes ne spreminja le naravne podobe zaradi podnebnih sprememb, ampak tudi socialno strukturo, ki jo najbolj barvajo zanimivi priseljenci, v glavnem intelektualci in bolj umetniške duše.
Nekateri so na Krasu že desetletja, gledališki režiser in pedagog Zvone Šedlbauer ima v Krajni vasi pri Dutovljah kraško hišo že več kot 40 let. V Krajni vasi imata že dolgo domačijo tudi Janez Lombergar, direktor TV Slovenija, in njegova žena Barbara, nekdanja novinarka, urednica in voditeljica na nacionalki, zdaj dela na Mobitelu. Zanimivo, da jo v poletnih mesecih oddajata tujim gostom, in zato je najbrž Lombergar, po izobrazbi umetnostni zgodovinar, ob domačiji zgradil bazen, kar sicer ni ravno biser kraške stavbne dediščine.
Domačijo na Krasu imata tudi ljubljanski podžupan, arhitekt Janez Koželj in žena Nataša, ki je pred upokojitvijo kar 30 let delala na RTV Slovenija. Tradicionalno kamnito hišo v idilični kraški vasici Nadrožica pri Komnu sta kupila pred več kot desetletjem in jo nato počasi in s premislekom prenovila.
Nekateri so si hiše tam zgradili povsem na novo, na primer scenografka, kostumografka in režiserka Meta Hočevar, sijajni igralec Janez Hočevar - Rifle je njen brat, a so to storili s tako pretanjenim občutkom, da se odlično ujemajo z okoliško avtohtono kraško gradnjo.
V Velikem Vrhu, zaselku na Komenskem krasu, približno 10 kilometrov od Dutovelj in približno toliko tudi od Jadranskega morja, je kraški svet, ima ga 10 hektarov, pred več kot desetimi leti za bagatelo kupil gledališki igralec in nekdanji direktor Šentjakobskega gledališča v Ljubljani, pozneje diplomat, slovenski generalni konzul v ZDA in Indiji, Tone Gogala. Na kraški zemlji mu je ameriški arhitekt, ki ga je spoznal v Clevelandu, postavil razkošno hišo v obliki metulja, ki je opremljena po ameriško in še najbolj podobna kalifornijski ali mehiški haciendi. V tržaškem gledališču, kjer je nekoč tudi sam nastopal, je zdaj njegov sin Primož Forte, prav tako gledališki igralec in bratranec skladateljice in sopranistke Nane Forte, katere oče je nekdanji predsednik Slovenije Janez Drnovšek, življenjski sopotnik pa prav tako igralec in glasbenik Jure Ivanušič. Že pokojni Janez in Tone sta imela v mlajših in tudi bolj razigranih ter navihanih letih rada vsak svojo sestro Fortejevo. Mimogrede: Jure in Nana sta se spoznala pred petimi leti, ko je imel Ivanušič na nacionalnem radiu oddajo Igramo se z zvezdami in je gostil omenjenega Naninega bratranca in igralca Primoža. Ker je bilo njeno srce takrat oddano drugemu, se med njima ni zgodilo nič vse do Juretovega popotovanja po Mehiki. Takrat sta z Nano kar prek facebooka navezala stike in se sčasoma tudi srečala ter dokončno vzljubila, zdaj pa imata že dobro leto staro deklico Titino.
Primož Forte in njegova polsestra, Tonetova starejša hči, grafična oblikovalka Katarina, sta redna obiskovalca očetovega posestva na Krasu. Tja rada pride tudi Katarinina hči, igralčeva vnukinja.
Blizu Komna je svojo oazo na tem planetu našel Brane Rončel, po starših Kraševec, ki domuje v podedovani in tudi krepko adaptirani hiši v vasi Gabrovica. Veliki promotor jazza, brazilske in kubanske glasbe ter salse pa tudi radijski in televizijski voditelj ter producent pravi, da je na Krasu najsrečnejši.
Na kraški planoti je že dolgo doma Milan Jesih, pesnik, dramatik in prevajalec, aktualni predsednik Društva slovenskih pisateljev. Nekoč je v ljubljanskem Šumiju z neverjetnimi domislicami razveseljeval stalne obiskovalce kultnega lokala nasproti Drame, ki ga danes ni več.
Toda nobeden od priseljencev ni na Krasu in med domačini tako priljubljen kot žlahtni komedijant Gojmir Lešnjak - Gojc. V Škofih pri Gorjanskem v komenski občini že dve desetletji živi z ženo, kostumografinjo Zvonko Makuc, na lokalnih volitvah pred tremi leti pa mu je za mišjo dlako oziroma nekaj glasov spodletel naskok na županski položaj v Komnu. Gojc je postal pravi Kraševec, talentiran je za jezike in narečja (pred leti je imenitno zavijal po dolenjsko), po kraško tudi govori, v Ljubljano pa pride samo, kadar mora, in pravi, da pogreša le sobotne obiske legendarne ljubljanske tržnice. V Škofih ima domačijo, ki jo prenavlja, tudi vizualni umetnik Matej Andraž Vogrinčič. Nekoč je neko drugo hišo sredi Ljubljane že (pre)oblekel, v avstralsko puščavo postavil 1800 zalivalk in v ruševine gotske cerkve sv. Luke v Liverpoolu 56 čolnov. Še marsikaj, za navadne smrtnike odštekanega je ustvaril Matej, sicer sin profesorice in dekanke na fakulteti za socialno delo in družinske terapevtke dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič in upokojenega univerzitetnega profesorja matematične fizike Geze Vogrinčiča, sicer najboljšega prijatelja nekdanjega predsednika Milana Kučana. Matej ima še vedno pregledno razstavo v Umetnostni galeriji Maribor, novi umetniški izzivi pa ga čakajo na Japonskem.
Gojc na Krasu največ prijateljuje z bližnjim sosedom v Ivanjem Gradu, to je ob cesti Komen–Kostanjevica, arhitektom Brankom Arandjelovićem, sicer pravim Beograjčanom, ki je nekoč projektiral luksuzne hotele v Caracasu v Venezueli in še marsikaj drugega v Južni Ameriki, zdaj pa z drugo ženo Tanjo in njuno hčerjo živi v imenitni hiši sredi borjača (kraškega dvorišča), zaprtega s kamnitim zidom, ki jo je kajpak sam prenovil. Arandjelović projektira ter prenavlja stare kraške hiše zlasti tamkajšnjim priseljencem. Branko in Tanja, ki sta si sprva nameravala gnezdo ustvariti v italijanski Toskani, sta hišo pred leti kupila od še enega žlahtnega komedijanta, tržaškega Borisa Kobala. Zlasti Tanja na Krasu ne sedi prekrižanih rok, že nekaj let se ukvarja z gojenjem in predelavo sivke, imajo družinsko podjetje Ekotera in so največji pridelovalci vse bolj priljubljene levande, kot ji pravijo Dalmatinci, na Krasu.
Na Krasu živel tudi Slavko Debelak Pred leti, ko je odšel v pokoj, se je v Križ pri Sežani preselil in tam imenitno obnovil staro kraško hišo tudi Slavko Debelak, v obdobju osamosvajanja in pozneje eden najvišjih državnih uradnikov, leta 1992 državni podsekretar in direktor uprave za upravnopravne zadeve ministrstva za notranje zadeve, pristojen tudi za izdajanje slovenskega državljanstva. Debelak je, ne kriv ne dolžen, desetletja plačeval za grehe šefov – predvsem takratnega ministra Igorja Bavčarja in tudi drugih visokih politikov. 27. februarja 1992 je po Bavčarjevem nalogu občinskim uradnikom uradno zapovedal izbris, od marca 1992 so torej morali izbrisani po Debelakovem navodilu že začeti na novo urejati svoj status, torej vlagati nove prošnje za stalno prebivanje. V času sprejemanja in uveljavitve zakona o tujcih smo imeli dva predsednika vlade, sprva Lojzeta Peterleta, nato Janeza Drnovška. Pod obema je bil notranji minister en človek – Igor Bavčar. Le dve stranki v parlamentu, in še ti precej nepomembni, tedanja ZSMS-LS (Zveza socialistične mladine Slovenije-Liberalna stranka) in ZKS-SDP (Zveza komunistov Slovenije-Stranka demokratične prenove), sta poskušali sprejeti dopolnilo k 81. členu zakona o tujcih, s katerim, če bi ga sprejeli, tako imenovanega izbrisa ne bi bilo. Dokler ustavno sodišče ni ugotovilo, da je odločba zakona v neskladju z ustavo, je Debelak kot pravnik izvajal zakon, še posebno ker so ga 1992. požegnali tudi najuglednejši slovenski pravniki, ki pa so se pozneje seveda skrili v mišje luknje. Tudi Prekmurec Debelakov Slafko (po prekmursko zgučano ali slovensko izgovorjeno) se je na Krasu počutil kot riba v vodi, bil med domačini izjemno priljubljen, žal pa je letos spomladi za vedno odšel. Malo pred smrtjo je prijatelju izjavil, da ga je politika glede izbrisanih izigrala. |
