Kolesarji ne potrebujejo ne bencina ne vinjete. Učinki na telo in okolje so samo pozitivni – več ljudi na kolesih pomeni manj avtomobilov na cestah, manj izpušnih plinov in manj hrupa. Obstaja pa tudi temnejša plat kolesarjenja. »V letu 2016 je do danes umrl en kolesar,« nam je povedala Vesna Drole, tiskovna predstavnica slovenske policije. Ob tem je treba upoštevati dejstvo, da se je kolesarska sezona šele dobro začela.
»Podatek o številu prometnih nesreč kolesarjev, ki ga imamo za prva dva meseca, kaže, da so bili kolesarji udeleženi v 63 prometnih nesrečah, pri katerih se jih je pet huje, 27 pa lažje telesno poškodovalo,« so sporočili s policije. Podatki za zadnjih pet let kažejo grozljivo statistiko – od leta 2010 do danes je na slovenskih cestah umrlo 53 kolesarjev, huje se jih je poškodovalo kar 648. Število prometnih nesreč, v katerih so udeleženi kolesarji, se iz leta v leto povečuje – 2010. se je zgodilo 1148 takšnih nesreč, lani pa že 1439.
Prijaznost dela čudeže »Na cesti opažam, da je nestrpnosti voznikov do kolesarjev in obratno iz leta v leto manj. A tista, ki ostaja, je vse hujša in vse nasilnejša. Za svojo varnost kolesarji največ lahko naredimo sami, tako da se, če smo v skupini, vozimo v koloni, 80 centimetrov od roba ceste. Sicer pa se s prijaznostjo da veliko doseči. Že samo to, da se vozniku, ki je bil obziren do nas, zahvalimo s prijazno gesto, verjemite, lahko dela čudeže,« pravi Primož Kališnik, rekreativni kolesar. Simon Ciz, policist na kolesu: »Vozniki osebnih vozil niso toliko pozorni na kolesarje kot na pešce in preostale udeležence v prometu, k čemur večkrat pripomorejo tudi kolesarji sami z neupoštevanjem cestnih pravil. Velikokrat je razlog za to nepravilna smer vožnje kolesarjev ali pa nepravilno prečkanje vozišča. Namreč, še vedno veliko kolesarjev ne ve, da morajo čez prehod za pešce, če vzporedno z njim ni kolesarske steze, peš ob kolesu. Pozitiven primer strpnosti pa opažam pri opravljanju kolesarskega izpita osnovnošolcev, kjer vozniki motornih vozil dejansko opazijo omenjene kolesarje, vzrok pa je najverjetneje navzočnost policistov ter zelo dobra opremljenost udeležencev (uporaba svetlečih brezrokavnikov, ki jih nosijo osnovnošolci).« |
Moteči pločniki
Ultratriatlonec Miro Kregar je ogromno na kolesu: »Kolesarjenje je pravzaprav del moje službe, saj vodim ekipo mladincev, s katero opravljamo kolesarske treninge, poleg plavalnih in tekaških. Na kolesu sem približno petkrat na teden, od začetka aprila do konca novembra. Na leto prevozim približno 12.000 kilometrov.« Štiriinpetdesetletni Kamničan raje kot sam kolesari v skupini. »Enkrat na teden se zbere okoli 20 kolesarjev, zadaj imamo spremljevalno vozilo, označeno z napisi in vrtečo se lučjo. Tako lahko vozimo vzporedno,« pove triatlonec in doda, da je to, da je vseskozi na cesti, v njegovem poklicu nuja.
V Sloveniji, meni, bi bilo za kolesarje lahko bolje poskrbljeno. »Dvignjeni pločniki so za nas precej moteči, saj se po njih ne da peljati hitro, ker na vsakem izvozu in uvozu poskakuješ. Udobneje je, če sta cesta in kolesarska steza ločeni samo s črto. Tako ostane dovolj manevrskega prostora za umikanje, tako za avtomobiliste kot za kolesarje,« je prepričan športnik, ki je imel na cesti že precej neprijetnih izkušenj: »Kolesarji vsaj dvakrat na sezono doživimo kakšno bližnje srečanje z avtomobilom. Na področju kulture in obzirnosti voznikov in kolesarjev bi se dalo še veliko napraviti. Strpnost mora biti obojestranska,« je stvaren sogovornik.
Tadej Valjavec, profesionalni kolesar »Za nesreče smo krivi tako kolesarji kot vozniki osebnih vozil. Na naših cestah je premalo obzirnosti. Sam se izogibam kolesarjenju v popoldanskem času, ko se ljudje vračajo iz služb in so bolj živčni in neučakani. Zato se za trening raje odločim dopoldne ali zvečer.« |
»Prokleti kolesarji!«
Hkrati poudari, da nestrpnost nekaterih udeležencev v prometu postaja skrajna: »Lani jeseni smo na Križu pri Komendi trije kolesarji vozili drug za drugim s hitrostjo približno 40 kilometrov na uro. Kar naenkrat je voznik avtomobila ob besnem prehitevanju zapeljal pred nas in nato sunkovito zavrl. Prvi v koloni se je zaletel vanj, druga dva sva se nekako rešila,« se nesreče spominja Miro Kregar.
A to še ni bilo vse. »Voznik je po trčenju skočil iz avta, tulil na nas in nas žalil. Vse skupaj je zvečer delil na facebooku,« nam pove sogovornik in pokaže objavo nasilnega voznika, ki je na družabnem omrežju med drugim zapisal: »Prokleti kolesarji! Ok, včasih res koga zaprem z avtom, ampak samo zato, da mu dam misliti! (...) In potem z njegove specialke, vredne 10 jurjev, odpade ena feltna in revež grozi, da me bo tožil. Pa naj me, saj vzeti mi tako nima kaj!«
Na prizorišče, nam je povedal Kregar, so poklicali policijo, ki pa je nasilnežu izdala nalog – za 40 evrov! »Kaznovali so ga le za nepravilno prehitevanje. Pred nedavnim je neki ameriški voznik za enak prekršek dobil pet let zapora. Tako dejanje ima namreč indice naklepnega uboja. Vsaj v ZDA to tako obravnavajo, v Sloveniji pa žal ne.«
Čelada in svetleča oblačila »Kolesarji pogosto tudi sami pripomorejo k nevarni situaciji v prometu. Predvsem ne spoštujejo dovolj cestnoprometnih predpisov. Najpogosteje ne peljejo po pravilni strani ceste ali pravilni strani kolesarske steze in pogosto po površinah, ki niso namenjene njim,« je kritična Vesna Drole, tiskovna predstavnica slovenske policije. »Kolesarjem svetujemo, naj najprej poskrbijo za tehnično brezhibnost kolesa. Predvsem je pomembno, da je kolo opremljeno z brezhibnimi zavorami in ustreznimi svetlobnimi telesi (sprednja in zadnja luč, odsevna telesa na bočnih straneh kolesa). Priporočljiva (za otroke obvezna) je uporaba čelade in svetlih oblačil, zaradi katerih so kolesarji bolj vidni. Če se jih zbere več, morajo voziti drug za drugim in na takšni razdalji, da jih vozniki osebnih avtomobilov lahko varno prehitijo. Ko se spuščajo po hribu navzdol, tudi za njih veljajo zakoni fizike, zato morajo hitrost prilagoditi razmeram na cesti. Pomembno je tudi, da spremljajo promet in predvidijo ravnanja drugih udeležencev v prometu ter s tem preprečijo nevarne situacije. Predvsem pa je pomembno, da so v prometu strpni do drugih.« |
Fobija pred avtomobili
Slabo izkušnjo s ceste je z nami delil tudi parakolesar Primož Jeralič. Njegove priprave na paraolimpijske igre v Riu de Janeiru, ki bodo v začetku septembra, je močno zaznamovala prometna nesreča, ki se je zgodila pred petimi tedni: »Peljal sem po prednostni cesti po desnem robu. Pred križiščem sem se prepričal, kakšna je situacija. Cesta je bila prazna. Ko sem že bil v križišču, pa sem z levim očesom opazil, da se mi z leve nevarno približuje avtomobil. Voznica je zapeljala v križišče, da bi ga prečkala. Zadela me je s sprednjim, sovoznikovim delom. V trenutku sem začutil vročino motorja in občutil trdoto školjke,« je Jeralič opisal dogodek, v katerem je dobil močan udarec v prsni koš in levo ramo.
Da je nesreča nanj vplivala tako fizično kot psihično, pove: »Odtlej imam na cesti kar nekakšno fobijo pred avtomobili. Ko na križišču hočem zaviti, nisem prepričan, ali lahko speljem, tudi če imam prednost. Voznikom več ne zaupam tako, kot sem jim včasih,« razloži in doda, da je to za njegove treninge zelo moteče. V nesreči hujših poškodb ni utrpel, jo je pa veliko slabše odneslo njegovo, po meri narejeno kolo: »Zdaj treniram kar s svojim prejšnjim kolesom, ki pa je seveda veliko slabše od tega, ki sem ga imel zdaj.« Na žalost svojega vozila ni imel zavarovanega, tako da so njegove zdajšnje priprave na olimpijske igre v celoti odvisne od pomoči drugih: »Moje kolo ni enosledno, temveč dvosledno in ga ne morem zavarovati kot kolo, temveč kot štirikolesnik, kar se mi zdi, milo rečeno, bizarno.« Cena zavarovanja za njegovo kolo, za katero je leta 2015 vzel kredit, je 1200 evrov, torej je dražje kot za avto, ki ima polni kasko. »Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, zakaj ga nisem zavaroval.«
Tako Primož kot Miro vsem voznikom polagata na srce, naj bodo do kolesarjev strpni: »Tudi kolesarji smo udeleženci v prometu. Če traktor pelje 25–30 km/h, ga ne greste zrivat s ceste, zato ne počnite tega niti kolesarjem.«
