Z zaščiteno kranjsko 
klobaso gremo v svet

LJUBLJANA – Za najizvirnejši in najbolj priljubljeni slovenski mesni izdelek, kranjsko klobaso, se je na Evropski komisiji končal mukotrpen postopek registracije. Ta unikatni prehranski izdelek je po vrsti 22. slovenski proizvod, ki mu posebnosti priznavajo na evropski ravni. »To priznanje je le ena faza,« pravi Janko Kodila iz Mesarstva Kodila, kjer so certificirani za izdelavo te mednarodno razpoznavne slovenske specialitete: »Zdaj smo v roke dobili orodje, s katerim je treba pametno gospodariti oziroma to kakovosto hraniti doma in jo širiti v tujini.«

Na ministrstvu za kmetijstvo, kjer so postopek registracije kranjske klobase na ravni Evrope začeli leta 2009, pred tem pa je bila ta specialiteta nacionalno zaščitena z geografsko označbo, so zadovoljni s končanim postopkom. Slovenija je dokazala, da je bila Kranjska osrednja slovenska pokrajina (dežela) znotraj habsburške monarhije in da je kranjska klobasa specifičen proizvod, ki ima sloves, ki sega vse tja v drugo polovico 18. stoletja. Da, na kratko, kranjska klobasa izvira iz stoletne tradicije kolin, največjega posvetnega praznika naših prednikov.

Zapletlo pa se je zaradi Avstrije, Nemčije in Hrvaške, ki so ugovarjale slovenski vlogi za zaščito kranjske klobase. S prvima dvema državama so se pozneje dogovorili, da lahko za njihovih pet vrst klobas še naprej uporabljajo imena krainer, käsekrainer, schweinskrainer, osterkrainer in bauernkrainer. Podobno je zahtevala tudi Hrvaška: da bi še naprej neomejeno uporabljali izraza kranjska kobasica ali klasična kranjska kobasica. Tu državi nista dosegli dogovora. Zato je Evropska komisija določila 15-letno prehodno obdobje, v katerem lahko še uporabljajo izraza kranjska oziroma kranjska kobasica.

»Taka odločitev seveda ni idealna, a se da živeti tudi s tem,« pravi Janko Kodila, ki dodaja, da kranjska kobasica po kakovosti ne dosega kranjske klobase. Bi se pa Slovenija lahko s pametnim marketingom in že v osnovi kakovostno kranjsko klobaso na Balkanu postopoma uveljavila in nadvladala ponavadi cenejše kranjske kobasice.

Evropska zaščita je priznanje kakovosti

Kajti evropska zaščita je priznanje kakovosti, ki jo je v prihodnje treba ohraniti. Receptura za evropsko zaščiteno kranjsko klobaso je popolnoma jasna, pravi dr. Stanislav Renčelj, ki je sodeloval pri pripravi dokumentacije za zaščito kranjske klobase in številnih drugih slovenskih proizvodov. Kranjsko klobaso lahko izdelujemo le na območju Slovenije, na točno določen način in po enotni recepturi. Vse je predpisano in kontrolirano.

»Evropska zaščita kranjske klobase je velik korak za slovenska mesna podjetja, ki gredo lahko s tem izdelkom v svet in ga promovirajo,« pravi Stanislav Renčelj. »Mi moramo ta potencial izkoristiti,« se strinja Janko Kodila, ki vidi naslednje korake na področju kulinarike, turizma in v internacionalizaciji kranjske klobase. »A moramo paziti, da ne bo industrijske masovne proizvodnje,« še dodaja.

Kajti v primerjavi s številnimi drugimi slovenskimi proizvodi, ki so zaščiteni na evropski ravni, je prednost kranjske klobase tudi v količinah izdelka. Ne izdelujejo je le v manjših, ampak nekoliko večjih količinah, podobno kot še nekaj drugih zaščitenih izdelkov: panceto, zašink in kraški pršut. Po podatkih Gospodarskega interesnega združenja (GIZ) Kranjska klobasa so leta 2009 izdelali 380,8 tone kranjskih klobas, lani pa več kot 600 ton. »V zadnjih letih proizvodnja raste za okoli deset odstotkov na leto, s tem, da bomo za preteklo leto zabeležili najmanj 15-odstotno rast,« pravi Ana Ahčin, sekretarka GIZ Kranjska klobasa.

V združenje so vključeni vsi naši večji proizvajalci, kar 15 pa jih ima certifikat oziroma dovoljenje za izdelavo kranjske klobase. V GIZ Kranjska klobasa načrtujejo, da bodo za izdelovanje unikatnih slovenskih klobas navdušili tudi manjše proizvajalce, npr. na kmetijah, kjer se ukvarjajo s turizmom in kjer na leto, na primer, lahko naredijo le 300 kilogramov kranjskih klobas. To je povezano s stroški, saj morajo pridobiti certifikat, pravi Ahčinova: »Vendar bi bile doma narejene kranjske klobase dodana vrednost ponudbe.«

Stanislav Renčelj opozarja še na eno veliko prednost, ki jo je prineslo zavzemanje za priznanje kranjske klobase: »Največji napredek pri projektu je v tem, da so – prvič! – skupaj stopili slovenski proizvajalci.« Tovrstnega poenotenja in sodelovanja bi moralo biti več oziroma tudi pri kakšnem drugem slovenskem proizvodu, kot je npr. meso iz tünke. Kajti priznanje evropske zaščite kranjske klobase je – se strinja tudi Renčelj – le prvi korak oziroma začetek dolgotrajnega procesa.