ASSISI – Na bližnje velikonočne praznike se 340 slovenskih božjepotnikov pripravlja bogatejših s svežimi vtisi, pridobljenimi med tradicionalnim 22. Quo Vadisovim pomladanskim romanjem pod duhovnim vodstvom upokojenega ljubljanskega nadškofa Alojza Urana v italijansko deželo Umbrijo, ki si lasti okrasni pridevek dežele svetnikov, zaradi svoje središčne zemljepisne lege na škornju omenjane tudi kot srce Italije. K prvemu bogoslužju so sicer pristopili že v toskanski Cortoni, starodavnem etruščanskem mestu, v cerkvi sv. Frančiška iz 13. stoletja. Ogledali so si tamkajšnje relikvije asiškega svetega ubožca (med drugim blazino, na katero je ob smrtni uri položil glavo) kot tudi grob brata Elije, njegovega naslednika na čelu frančiškanskega reda.
Pri frančiškanih in benediktincih
Naslednji dan so že v sosednji deželi Umbriji romarji »padli v kašo«, kot so se pošalili iz imena mesteca Cascia, ker ga izgovarjamo »kaša«. Po ogledu znamenitosti, med katerimi dominirata samostan in (zgornja) bazilika sv. Rite – ime je ljubkovalna okrajšava za Margherito, po naše Marjetico –, so se spoštljivo poklonili ob njenem balzamiranem truplu. Gre za v teh krajih dokaj pogost običaj. V spodnji baziliki, denimo, kjer so slovenski romarji odpeli litanije, počiva balzamirano truplo dolgoletne samostanske prednice, blažene Marie Terese Fasce. Rita iz Cascie – na stopnišču pred zgodnjo baziliko so romarji ob vodilnem Uranovem glasu in razvitih slovenskih zastavah odpeli Zdravljico – je priprošnjica za primere, ki so videti nerazrešljivi. »Da bi mogli z zaupanjem in gotovostjo gledati v prihodnost,« je pojasnil Uran.
Z butarico na Tržaško Glas o Sloveniji so romarji ponesli v kraje znamenitih svetnikov, o katerih je nadškof Alojz Uran dejal: »Naši priprošnjiki so in zgled, ki jih smemo klicati v stiski.« Skupaj s spremljajočimi duhovniki je v najlepši možni meri poskrbel, da so se božjepotniki tudi v tujini počutili kot doma. Njegov vrstnik Matija Babnik, ustanovitelj in prej ali slej spiritus movens agencije Quo Vadis, je pred slovesom nadškofu voščil ob njegovi nedavni 70-letnici in mu podaril roman s seveda simbolnim naslovom Quo vadis, domine? ter butarico, rekoč: »Da ti bo tudi na Tržaškem delala veselje.« Pojoči nadškof se je pričakovano zahvalil s pesmimi. Romarski zbor mu je še posebno pritegnil na Oj, mladost ti moja ter Zlati časi, kam hitite. |
Pod apeninskimi Sibilinimi gorami, katerih dvatisočaki so še krepko pobeljeni s snegom, leži ljubko mestece Norcia, kjer sta se leta 480 rodila sv. Benedikt in sestra dvojčica sv. Sholastika. Na kraju njune rojstne hiše stoji samostanska cerkev benediktincev, kjer jih je pred mašo pozdravil prior Cassian Folsom. Čeprav mu obveznosti niso dovoljevale, da bi ji prisostvoval, je že po uvodnem delu priznavajoče dejal: »Oj, kako so s svojim lepim petjem naredili močan vtis!«
Osrednji trg, ki je poimenovan po sv. Benediktu, krasi svetnikov kip. Obkrožajo ga zastave držav članic Evropske unije, med njimi seveda tudi slovenska. Benedikt, ki velja za praočeta povezovanja evropskih narodov, je simbolno združil vrednoti knjige in pluga v geslu Moli in delaj. Na prvi pomladni dan, ki je obletnica njegove smrti, se v njegov spomin v Norcii vrstijo številne slovesnosti. Vanje so letos kot dodatno vrednost prišteli tudi molitve in mašne pesmi v slovenščini.
Norcia ob duhovnih slovi tudi po zemeljskih delikatesah, kot so siri, divjačinske salame, olje, vino, testenine – vse pa prežete z vonjavami belih in črnih tartufov. Ob tej priložnosti je mladi belokranjski romar Jan razkril, kako je črni tartuf našel na griču nad Kolpo. Katerem, naj ostane skrivnost, ki služi kot opomin o še vse premalo raziskanih darovih naše zemlje.
Procesija s svečami S prav posebnim doživetjem je romarje navdala sobotna večerna procesija s svečkami iz bazilike Angelske Marije ob vznožju Assisija. Prižiganje s pritikanjem, vstopanje v procesijo za osvetljenim Marijinim kipom čez trg in vračanje k majhni Porcijunkulini cerkvi, umeščeni znotraj velike bazilike, je z blagoslovljeno svečo, ki si jo po ugasnitvi lahko odnesete s seboj, nepozaben spomin. |
Najgloblja šola božje ljubezni
Assisi spada med osrednja katoliška središča, sv. Frančišek s sobrati in sv. Klara s sledilkami sta ga zaznamovala za večne čase. Svetnikov zgled k sočutju z ubogimi sodobne razmere znova potiskajo v ospredje. V naš čas pa žari tudi kot glasnik miru in sprave. Leta 1986 so se povabilu svetega papeža Janeza Pavla II. odzvali voditelji različnih ver ter se v skupni molitvi zavzeli za medsebojni dialog in mir v svetu.
Slovensko mašo je gostila osrednja bazilika sv. Frančiška, že lepo obnovljena po rušilnem potresu septembra 1997. V odsotnosti samostanskega predstojnika Maura Gambettija, ki je na obisku na Kitajskem, je z neprikritim ponosom in zanosom rojake pozdravil pater Janez Šamperl (mnogi ga pomnijo iz časov njegovega samostanskega bivanja na Ptujski Gori): »Kako prijetno je slišati slovensko besedo, slovensko pesem tukaj, kjer je sveti Frančišek slišal božji glas. Želim vam, da bi ga slišali tudi vi in ga ponesli s seboj v Slovenijo, da bo današnji dan dan zveličanja tudi za vas.«
V asiški pridigi je nadškof Uran med drugim dejal: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil, kdor ga pa daje, ga bo ohranil. Tako etika koristi, ki se hitro razširja in govori, da je koristno le tisto, kar ti hočeš, nima prihodnosti. Sveto pismo govori o etiki darovanja. Če dobimo zastonj, tudi dajemo zastonj. Tako je globoko dojel modrost darovanja tudi svetnik, ki je tu daroval svoje življenje in kjer zdaj stoji cerkev, ki je, kot je rekel pater Janez, mati vseh frančiškanskih cerkva. Stoji tudi na kraju, kjer je svetnik srečal gobavca, se mu približal in ga poljubil.« Globlje sporočilo je, da »ni treba posebnih šol, najgloblja šola je božje stvarstvo kot harmonija božje ljubezni«.
