Z otrokom ujeta v elitni izolski soseski

IZOLA – Biti tujec v Sloveniji je lepo, nikakor pa ni lahko. To se (znova) zrcali v zgodbi 30-letne Estonke Albine Jakubowske, ki se je pred nekaj meseci priselila na slovensko obalo iz sončne španske pokrajine. Skupaj z 22-mesečno hčerkico Adelino ter mamo in možem so najemniški dom našli v Izoli. »Slišali smo, da je tukaj prijetno in ljudje prijazni. Menila sem, da bo tukaj naša mala deklica prijetno odraščala,« nam življenjska pota pojasnjuje Albina. Za posredovanje so si najeli agencijo Investmond, o kateri nimajo žal besede, ta pa je zanje poiskala veliko stanovanje na Južni cesti v elitni blokovski četrti, kjer se pred hišami bohotijo avtomobili zvenečih (največ nemških) znamk. Konec lanskega leta so si segli v roke z Ljubljančanom Dejanom Borošakom, od katerega so najeli stanovanje (čeprav se na pogodbi pojavlja tudi ime Mojce Borošak, se je Albina pogovarjala z Dejanom). Najbolj obrvi dvigajoča od vsega je cena najema – 850 evrov na mesec!

Na policijo

Edmond Petrovič iz agencije Investmond takšno, na videz zasoljeno ceno pojasni z dejstvom, da je v Izoli veliko povpraševanje po najemniških stanovanjih: »Sicer ne gre za kakšno posebno velikost, okoli 70 kvadratnih metrov, je pa v bolj prestižnem delu.« Albinin mož, ki je mornar, je kmalu odplul na morje in proti drugim celinam, Albina pa ni našla dela, da bi lahko služila, in kupček španskih evrov je začel kopneti. »Po treh mesecih je najemnina postala predraga, zato sem odpovedala še nekaj dni pred 30-dnevnim odpovednim rokom. Borošaku sem povedala, da odidemo prvega aprila,« z zlomljenim glasom Estonka pripoveduje zgodbo, ki se je zapletla pri vračilu varščine. Varščina so bile tri mesečne najemnine, zaokroženo na 2500 evrov. »Najprej je po telefonu zagotovil, da bo vrnil denar, nato je nehal dvigovati telefon in komuniciral samo po SMS-sporočilih,« tarna Albina. Odselili so se v skromno stanovanje starejše gospe zlatega srca, ki je na up sprejela estonsko družinico – zdaj že brez denarja –, da je imela ta vsaj streho nad glavo.

Dnevi čakanja so postali mesec in zdaj, ko se bliža prvi maj, se družina Jakubowski vrača nekam tja v daljno Estonijo. A voda ji že teče v grlo. »Ne morem domov brez denarja, tukaj sem obtičala,« razlaga zaplet. Po petkovem pogovoru z Borošakom ji je bilo vsega dovolj, zato je odšla na policijo in prijavila dogajanje. Prejem ovadbe potrjuje Anita Leskovec s koprske policijske uprave, ki pa dodaja: »Zdaj morajo policisti preučiti, ali gre za uradno pregonljivo kaznivo dejanje ali za zadevo, ki se preganja na civilno tožbo.« O civilni tožbi je Albina povpraševala slovenske advokate, a je brez denarja nihče ni hotel zastopati: »Ali naj grem v trgovino in ukradem mleko za otroka? Takrat bo zakon deloval in me bodo zaprli. Kako pa naj jaz pridem do mojega denarja?«

Ne ve, koliko so dolžni

Odgovor smo poiskali pri njenem nekdanjem najemodajalcu Dejanu Borošaku, ki je bil videti presenečen ob našem obisku. Prvo pojasnilo za nevračilo denarja je bilo, da Estonci niso plačali položnic iz stanovanja; ko pa ga povprašamo, koliko so ostali dolžni, nam odgovori: »Ne vem natanko.« V nadaljevanju pogovora nato pove, da bo vrnil eno najemnino (od treh, ki jih pričakuje Jakubowska). Finale se zgodi ob vprašanju, ali ima denar ali ne: »Trenutno ni bilo možnosti, da bi vrnili denar.« In se brani z dejstvom, da je odpovedni rok dva meseca ter da nemara Estonka ni dobro razumela. A tudi če ni razumela Estonka, je razumel nepremičninski posrednik Petrovič, ki je zelo jasen: »Bil sem prisoten pri vplačilu varščine, spremljal sem odpoved: najemnica je pravočasno plačala in napovedala odhod. O odpovedi ga je obvestila več kot mesec dni pred odhodom.«

Na vozilo z estonsko tablico pred novim domovanjem kaplja smola z igličastih dreves, pod katerimi čaka na gorivo, za katero ni denarja. Dodatna smola za Albino je to, da po naši zakonodaji ne more pričakovati čudežnega razpleta, po katerem bi takoj dobila varščino. Ali vsaj del nje. Toda kljub slabi izkušnji nima slabega mnenja o Slovencih: »Po enem ne morem soditi vseh; gospa, ki nas je zdaj sprejela v stanovanje, je prijazna. Tudi drugi, ki nas poznajo, bi radi pomagali.« Iz Slovenije bo odšla z zgodbo, ki nam ni v ponos. A težava je še nekje – v grenkem priokusu ob neodgovorjenem vprašanju, ki ga je med pogovorom izrekla Albina, medtem ko je njena hčerkica jokala v njenem objemu: »Kako v Sloveniji pomagate ljudem, ki se znajdejo v takšni situaciji?«