Z osnovnošolko živi 
na nekaj kvadratih

VELENJE – V Šaleški dolini je rudarstvo še vedno tradicija in tista panoga, ki še zdaj daje kruh prenekateri družini v Velenju in širši okolici. Tudi danes 62-letni Martin Jančič je bil zaposlen v Rudniku lignita Velenje, a nikoli v jami, delal je v Pesju, kjer izvajajo različna dela na površju. Zato njegova plača nikoli ni bila takšna, kakršne so prejemali rudarji, ki so delali v jami, posledično pa niti invalidska pokojnina ni takšna, da bi mu jo kdo zavidal. A Martin, ki mu je nekaj let pred upokojitvijo ponagajalo tudi zdravje, pozneje pa ga je zapustila še partnerica, s katero imata dve hčerki, ena je zdaj stara 15, druga pa devet let, obe sta še osnovnošolki, ve, da bi bilo verjetno lažje, če bi družina ostala skupaj. V večjem stanovanju, ki so ga imeli. A Martin se je po razvezi odselil in stanovanje prepustil bivši, sam pa nekaj časa živel kar pri sestri na Polzeli.

En bivalni prostor

»Da sem stanovanje kar pustil njej, je bila moja velika napaka,« pravi danes, ko razmišlja za nazaj. Tega ne bi smel, je prepričan. In šele ko je njegova starejša hči izrazila željo, da bi živela pri njem, je na občini zaprosil za stanovanje. In ga na srečo dobil. Dodelili so mu garsonjero, veliko 21 kvadratnih metrov, v kateri je zgolj en bivalni prostor, v katerem s hčerko zdaj jesta, delata in spita. Postelja pa je le ena. Hči spi zgoraj, oče pa zvečer izvleče posteljni predal, ki je spodaj, in tako je »spalnica« nared. Če pride čez vikend na obisk še mlajša hči, drugošolka, ima Martin pripravljeno rezervno vzmetnico, ki prislonjena ob steno čaka nanjo. Ja, marsikdo, ki ima doma najstniško hčer, si verjetno težko predstavlja življenje z njo na 21 kvadratih, a oče in hči sta v tem primeru zelo složna. In tudi hči nam je zatrdila, da atija ne bi zamenjala za nič na svetu.

Martin je 37 let hodil na delo v Pesje, v tako imenovano klasirnico, ki že nekaj časa ni več to. Leta 2009 pa je zbolel za rakom. Pravzaprav je imel težave z zdravjem že leta prej, a se mu niso zdele nič posebnega. »Zastajala mi je voda in sem redno hodil na kontrole v Slovenj Gradec. Ko pa so se pojavile še druge težave, tudi s srcem, so mi naredili ultrazvok in odkrili sumljivo zatrdlino. Rekli so mi, da moram takoj k urologu. Ko sem klical v Slovenj Gradec, pa so mi rekli, da imam tako ali tako že določen datum za redno kontrolo in naj pač do takrat počakam. Zato sem poklical še v Celje, kjer pa so mi rekli, naj pridem takoj. A takrat še ni bilo nič zelo alarmantnega, dve leti po tistem, bilo je pred osmimi leti, pa se je pojavila večja bula in je bila potrebna operacija,« Martin odkrito spregovori. In takrat je dobil diagnozo, da gre za raka na prostati. Eno leto pozneje, leta 2010, ko je bil še na bolniški, se je razšel s partnerico. Konec tistega leta pa so ga napotili na čakanje.

Za 37 let dela

»Dejansko sem imel tudi možnost predčasne upokojitve. Pa nisem bil za to, saj sem rad delal. Tako ali tako sem delal le štiri ure, za štiri ure pa sem že prejemal pokojnino. A potem so me tudi drugi prepričali, naj grem raje na zavod. Dve leti sem bil na zavodu, pred tremi leti pa sem se tudi uradno upokojil. A invalidska pokojnina je za 37 delovnih let skromna,« nam pove in pokaže na izpisek, ki dokazuje, da prejema nekaj več kot petsto evrov. In to bi Martinu, če bi živel sam, zadostovalo. Zdaj, ko živi s hčerko, pa komaj stke konec s koncem.

V garsonjeri imata poleg postelje še delček kuhinje, pralni stroj, delovno mizo z računalnikom in omaro. Mize, za katero bi lahko v miru kaj pojedla, ni! Ker zanjo ni prostora. »A če bi imel večje stanovanje, zanj ne bi zmogel plačevati stroškov,« razmišlja Martin in se pohvali, da je ta mesec njegova pokojnina vendarle višja, in to za celih pet evrov. Potem nam pokaže bančni izpisek, ki izkazuje, da ob pokojnini prejme še 74 evrov otroškega dodatka, skupaj torej nekaj čez 600 evrov. A po plačilu položnic Martinu in hčerki ostane slabih 300 evrov. Pa hrana seveda ni edino, kar odraščajoča hči potrebuje. Pa tudi mlajša, ki se jima rada pridruži kakšen vikend. Zato upamo, da bomo Martinu s plačilom vsaj ene, najvišje položnice vsaj malo olajšali življenje.