Z obljubami o poslu stoletja je pobral šest milijonov mark

LJUBLJANA – Po več kot desetletju skrivalnic, sojenj, nategovanj in vedno novih obljub o vračilu velikanskih dolgov je bil Jože Pretnar leta 2004 obsojen na pet let zapora, na prestajanje kazni pa je odšel šele 2007. Njegovi upniki so ostali brez denarja.

Jožeta Pretnarja (ko se je začel ukvarjati s prevarami, je bil star 42 let) so imenovali tudi prijazni goljuf, ker mu je že opeharjene vedno znova uspelo pretentati z novimi obljubami, sodni senat pa je na prvem sojenju tako šarmiral, da so mu odpravili pripor; nato so ga nekaj let iskali s tiralico. Dejstvo je, da je z obljubami o poslu stoletja oskubel prijatelje in znance ter druge naivneže.

Avstrijski loto, libijski dinarji

Starejši bralci se morda spominjajo nenavadne in predvsem skrivnostne zgodbe o libijskih dinarjih, ki jo je Jože Pretnar medijem natvezil pred več kot 20 leti. Ko se ni skrival pred upniki in sodiščem, je v pogovoru za Novice povedal svojo zgodbo; kmalu zatem se je spet izgubil neznano kam za nekaj let.

Leta 1991 je na avstrijskem lotu zadel 180.000 mark. Naslednje leto se je odločil, da stopi na podjetniško pot, za razširitev firme pa je potreboval kapital. Izhod je videl v domnevno donosnem poslu z menjavo valut, in sicer bi marke pretopil v libijske dinarje, te pa nato spet zamenjal v marke in tako ustvaril velik dobiček. Tečajne razlike in vrednosti na črnem trgu naj bi navrgle kar 3,6 milijona mark. 
Denar, potreben za vložek v poslu, je začel zbirati pri znancih in prijateljih, k delu je pritegnil nove sodelavce in kmalu je ustvaril verigo, ki ji ni bilo videti konca. Pozneje je priznal, da je s sposojanjem denarja res ustvaril verigo, na katero je priklenjen, in hkrati zagotavljal, da ni izgubil čuta odgovornosti do svojih upnikov. Skoraj ganljivo, če ne bi vedeli, da je z načrtnim zbiranjem denarja finančno ugonobil več ljudi; res je, da so delno krivi sami, ker so vlagali prihranke zaradi obljub, da pridobijo obljubljene visoke obresti. Da živijo v zmoti, so spoznali šele takrat, ko bi se moral naloženi denar v skladu s pogodbo oplemeniten vrniti v njihove žepe.

»Ljudje so mi zaupali, že prej sem se ukvarjal s prodajo avtomobilov, vse je gladko teklo, zapletlo pa se je pri dveh strankah, ker sem njun denar prelil v novi libijski posel,« je pripovedoval Pretnar. In od tedaj je šlo vse navzdol. »Morda sem res napačno ravnal,« je govoril, »ker upnikov nisem takoj obvestil o zapletih, in tudi zdaj nisem izgubil čuta za odgovornost. Glavnica bo vsekakor rešena, dobiček pa bo znatno manjši oziroma ga sploh ne bo.« Tako je povedal leta 1996, za upnike pa se do danes ni dosti spremenilo.

Kam so šli milijoni?

Denar je izginil že leta 1993, domnevno v egiptovski banki. Tam je tudi začetek skrivnostne zgodbe, ki do danes še ni pojasnjena. Čeprav obstajajo nekateri dokumenti, ki naj bi potrjevali, da je bil Pretnar lastnik sedmih milijonov libijskih dinarjev, naloženih v Faisal Islamic Bank v Kairu, je bilo to upnikom prav malo v pomoč. Človek, ki naj bi jamčil za naložbo, egiptovski šejk Ali Bin Mohammed El Najdani, je bil nedosegljiv. Šejk, če je res obstajal, bi bil morda lahko ključna priča, ki bi vedela, kaj se je zgodilo z bogastvom.

Oktobra 1993 je Pretnar z namenom, da v Kairu reši denar, sebe in dober posel, za sodelovanje pridobil nekdanjega jugoslovanskega gospodarskega predstavnika za Bližnji vzhod ter nekega blejskega podjetnika. Na pot v Kairo je šel tudi dober znanec iz Šenčurja, ki je kot pomočnik v Pretnarjevem imenu od upnikov nabral največ denarja. Toda kairska dogodivščina je klavrno propadla, saj je Pretnar iz nikoli pojasnjenega razloga ušel iz hotela v Kairu in se po nekaj mesecih prestrašen vrnil v Slovenijo. Kaj se je dogajalo v Egiptu, ne ve nihče, domnevno naj bi Pretnarju grozili. Takrat so iz hotelske sobe izginili dokumenti o naloženem denarju, ki pa so se čudežno pojavili v Sloveniji v rokah enega od načrtovalcev ropa kranjske menjalnice Šum (zgodil se je februarja 1995). 
Seveda se je povezava kar sama ponujala med vsemi vpletenimi, tudi lastnik oropane menjalnice je prek možaka iz Šenčurja posodil denar Pretnarju, a kaže, da tega niso resno preiskovali, kaj šele, da bi razvozlali zelo zapleteno zgodbo.

Če se vrnemo v Kairo leta 1993 in prisluhnemo Pretnarjevi različici, se vse še bolj zaplete. Celo sam je dejal, da tudi njemu ni bilo jasno, kaj se dogaja. Posumil je, da je zgolj orodje v rokah nekoga drugega, opazil je, da so jih tam nadzorovali, omenjal je obveščevalne službe, o podrobnostih pa ni hotel govoriti, ker naj bi se bal za življenje.

Tudi nadaljevanje je čudno: Pretnar je ušel iz Kaira, z neveljavnim potnim listom se je s pomočjo emigracijskega urada vrnil v domovino.

V rokah upnikov

Jeseni 1994 se je Pretnar zaradi obtožbe o milijonskih goljufijah znašel v priporu, kjer je preživel 17 mesecev. Sojenje na ljubljanskem sodišču, med katerim so prišle na dan zanimive in nikoli pojasnjene podrobnosti o Pretnarjevem libijskem poslu stoletja, se je vleklo od aprila 1995 do februarja 1996, ko mu je sodišče pripor odpravilo. Pred sodnim senatom se je javno zaobljubil, da bo vedno dosegljiv na domačem naslovu, po odločitvi, da mu sodiš??e spet vrača prostost, pa se je v sodni dvorani, kjer je sedelo več upnikov, celo razlegel aplavz. Mnogi so namreč menili, da bo podjetnik na prostosti res izpolnil svoje obljube.

Toda vsi po vrsti so se grdo ušteli. Po pozivu na nadaljevanje sojenja se je dvakrat opravičil sodišču, nato pa izginil. Iz ilegale se je celo oglašal upnikom, obljubljal in zavajal.

Medtem ko je policija za Pretnarjem razpisala tiralico, se je maja 2000 begunec nepričakovano zatekel k svojemu upniku na obrobju Ljubljane. Upnik ni obvestil policije, poklical pa je na Slovenske novice, da bi bili priča novim Pretnarjevim obljubam.

Jože Pretnar, močno prestrašen in zdelan, je dejal, da se je prostovoljno odločil za ta korak. V pogovoru za Novice je tedaj povedal, da se je odločil za predajo, ker želi zadevo urediti.

Ni pa znal ali hotel pojasniti, od kod modrice okoli oči in udarnine po glavi in telesu. Prav tako ni vedel, kje je njegov osebni avto, s katerim se je večer prej odpeljal na sestanek z nekim skrivnostnim Italijanom, ki naj bi povrnil njegove dolgove. Spet laž. »Spomnim se le, da sem na neki črpalki napolnil rezervoar goriva, več se ne spominjam,« je dejal.

Upniki so bili v dilemi. »Če Pretnarja išče policija, se ve, kako bi morali ukrepati. Vemo, da jemljemo zakon v svoje roke, toda z izročitvijo policiji ne bomo rešili nič. Tu se počuti varnega, kar vam je tudi potrdil. Ko bo izpolnil obljubo (vrnil denar) in tako dokazal, da misli resno, bomo o tem obvestili sodnico,« so zagotovili upniki, ki nikomur več niso zaupali. Toda naslednjo noč je goljuf tudi od tam ušel; šel je na stranišče, odprl okno in se izgubil v noč.

In kako je Pretnarja iskala policija? Povedal je: »Živel sem pri prijatelju v Brežicah, prodajal sem knjige pod drugim imenom, večkrat pa so me tudi ustavili policisti med nadzorom prometa, toda nisem imel nobenih težav.

Konec skrivalnic

Po štirih letih in pol skrivanja se je spet znašel v priporu. V začetku septembra 2000 so policisti PP Kozina med nadzorom prometa ustavili osebni avto, v katerem je kot sopotnik sedel tudi Pretnar. Privedli so ga pred preiskovalnega sodnika v Ljubljani, ki je odredil pripor. V pričakovanju nadaljevanja sojenja so se spet pojavljala vprašanja: ali bo Pretnar končno pojasnil domnevno vlogo nekaterih znanih slovenskih politikov pri propadlem libijskem poslu, o vpletenosti obveščevalnih služb, o trgovcih z orožjem (omenjal je tudi Nikolasa Omana). O vsem tem je nekajkrat govoril, vedno pa je poudarjal, da ga je strah. »Če spregovorim, mi gre glava,« se je izvijal.

Avgusta 2001 so ga morali iz pripora spustiti, saj je že presedel 17 mesecev za rešetkami in po zakonu pripora ni bilo mogoče več podaljševati.

Upniki so se pridno udeleževali sodnih obravnav, Pretnar pa je včasih prišel, drugič je brez opravičila manjkal. Ko je izvedel, da bo sojenje po skoraj 10 letih le končano, se je znova potrudil, poiskal nekaj upnikov in jim natvezil, da bo prinesel denar kar na sodišče.

Toda na razglasitev sodbe ni prišel. Sodnica Alenka Grosek je razglasila sklep: Jožetu Pretnarju je prisodila pet let zapora zaradi vrste goljufij, v sklepu pa so našteti upniki, ki naj bi dobili povrnjene milijone mark. Skupaj z obrestmi.

Toda zgodba o prevarantu še ni bila končana – preden je bila sodba pravnomočna, se je spet izgubil. Da je največkrat v kakšni igralnici, so nas obveščali oškodovanci. Ko so ga vprašali, kako si lahko privošči zapravljanje denarja ob milijonskih dolgovih, jim je serviral novo zgodbico: »Igram zato, da z zaslužkom povrnem dolgove.«

Končno
za rešetkami

Sredi februarja 2007 se je Jože Pretnar le odpravil na služenje zaporne kazni na Dob. Za rešetkami sta mu preostali še približno dve leti, kajti v kazen se šteje tudi čas, ki ga je v minulih 15 letih s presledki prebil v priporu.

O Pretnarju so nekateri menili, da je spreten goljuf, drugi, da je pravzaprav žrtev skrivnostnih ljudi iz ozadja. Denar, ki ga je na veliko pobiral od naivnežev, naj bi se izgubil nekje v zamegljenem vrtincu orožarske trgovine. A to so zgolj ugibanja, kajti dokazov za takšno trditev ni in jih verjetno nikoli ne bo.

Večina Pretnarjevih posojilodajalcev je izgubila upanje, da bodo videli svoj denar, nekateri so že umrli. Kako se je nadaljevala Pretnarjeva življenjska zgodba, nam ni uspelo izvedeti.