Z novim vozičkom do večje samostojnosti

NOVO MESTO – »Saj bi mi že zdavnaj pripadal nov voziček, a sem vedno rekla, da je tale še dober. Zdaj je star že 13 let, tako da je odslužil svoje, si pa želim električnega, da bi bila lahko čim bolj samostojna,« je dejala 25-letna Novomeščanka Tanja Turk, ko se je v nedeljo z vozičkom pripeljala v športno-rekreacijski center Portoval v Novem mestu. Kar precej truda je bilo potrebnega, da je bila z okornim vozičkom kos terenu, ki ni bil povsem raven, saj z njim čuti vsak nagib. A pogled na razigrano množico tekačev, ki so se zbrali prav zato, da bi ji pomagali, jo je navdajal z energijo in optimizmom, ki pa ga Tanji kljub invalidnosti pravzaprav nikoli ne manjka.

»Čeprav mi je življenje postavilo težke ovire, nikoli nisem obupala. Imam srečo, da upanja nikoli ne izgubim, niti takrat ne, ko se ne izteče najbolje. Takrat ugotovim, da je bila to najboljša možnost,« se nasmehne zgovorna študentka magistrskega študija na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Do konca študija ji manjka le še češnja na torti: končuje namreč magistrsko nalogo, in če bo šlo vse po sreči, bo ta spisana še pred poletjem. Potem se želi zaposliti, čeprav se zaveda, da se morajo invalidi bolj dokazovati. »Prav zato smo na delovnem mestu veliko bolj vztrajni in natančni. Če nam je zaupano neko delo, poskušamo to zaupanje povrniti,« doda. Želi si delati v knjižnici, že od malega je namreč knjiga njena nepogrešljiva sopotnica, v svet knjig jo je vpeljala mama, zdaj pa si želi sama prenašati željo do branja na druge.

Zaznamovalo jo je rojstvo

Tanja je peti otrok Majde in Davorina Turka. Majdina zadnja nosečnost je potekala brez težav, a zataknilo se je pri porodu. Ker je bila tistega dne nedelja, se zdravnik kljub celodnevnemu rojevanju in maminim prošnjam ni odločil za carski rez in Tanja ima posledice zaradi pomanjkanja kisika. »Mama je že pri mojih treh mesecih ugotovila, da se prepočasi razvijam in pri desetih mesecih sem dobila diagnozo cerebralna paraliza. Vsega sem se morala posebej naučiti, tudi hranjenja,« razloži sogovornica, ki še vedno obiskuje fizioterapije, koristno je plavanje, včasih je tudi jahala. Vesela je, da ima v družini veliko podporo. »Starši, trije bratje in sestra so mojo invalidnost vzeli kot nekaj samoumevnega in živimo z njo. Morda je lažje zato, ker sem na vozičku od rojstva, nismo pa hiše nič prilagajali. Čeprav imamo približno 20 stopnic, jih poskušam premagati sama, res pa je, da za to potrebujem kar precej minut. A gre,« se nasmehne. Tanja lahko par korakov naredi ob opori. Njena največja opora v življenju pa je družina, v kateri je dobila tiste temelje, zaradi katerih je močna oseba: »Že starši so mi privzgojili prepričanje, da je voziček le pripomoček in da je pomembna osebnost. In da bodo pravi ljudje gledali karakter, ne pa mojega vozička. K še večji samozavesti in samostojnosti je prispeval moj odhod v Ljubljano. Tak korak te prisili, da začneš drugače razmišljati. Do 22. leta sem bila kot v mehurčku, vse so mi zagotavljali, česar nisem zmogla sama, so namesto mene naredili drugi,« prizna Tanja, ki je po končani osnovni šoli Bršljin obiskovala novomeško klasično gimnazijo, potem pa se odpravila na študij v Ljubljano. Zaradi birokratske napake je sprva ostala brez apartmaja v študentskem domu, zato jo je tri leta v slovensko prestolnico vsak dan vozil oče, še sreča, da je bil že upokojen, potem pa je le dobila sobo, prilagojeno za invalide. Deli si jo s sostanovalko, v veliko pomoč ji je osebni asistent, čeprav poskuša čim več stvari opraviti sama, saj prej ali slej asistenta ne bo več.

K njeni večji samostojnosti bo pripomogel nov voziček. Že pred devetimi leti bi lahko zamenjala starega za novega, pa še kakšen vmes bi ji pripadal, a je vedno rekla, da je stari še dober, sploh ker ga je oče redno servisiral. A zdaj je resnično odslužen, zato se je odločila za električnega, da bo samostojnejša in hitrejša. Spomni se, kako je, ko je opravljala študentsko delo, morala na pot kar dve uri prej, da je pravočasno prišla na delovno mesto.

Tanja bo novi voziček prevzela v kratkem, večji del računa krije zavod za zdravstveno zavarovanje, a nekaj bo morala vseeno doplačati sama, zato je še kako dobrodošla pomoč Leo kluba iz Novega mesta, ki je v nedeljo pripravil dobrodelni Leo tek. Udeležilo se ga je 140 tekačev, skupaj pa so zbrali kar 3400 evrov, tako da bo račun pokrit. »Res sem vesela in hvaležna organizatorjem in tekačem. Pa tudi vremenu,« ni mogla skriti zadovoljstva Tanja. Na stadion je prišla njena družina, tekli so oče in vsi štirje Tanjini nečaki. Za Tanjo, za njeno lažjo pot v samostojnost.