Z novim srcem spet na Triglav

ŠENTJERNEJ – »Spet se veselim prihodnosti! A potrebno je veliko poguma, volje in odločnosti, tako je lažje za vse, zame, za domače in zdravstveno osebje,« je začel nizati misli 64-letni Jože Šinkovec z Dolenjega Mokrega Polja pri Šentjerneju, ki je pred štirimi meseci dobil novo srce, novo priložnost za življenje. In rekreativni športnik upa, da bo lahko kmalu znova aktiven.

Slabost med sekanjem drv

Prvo resno opozorilo njegovemu zdravju in življenju je doživel leta 2004, star je bil 51 let, aktiven športnik, nekadilec in vitek, tako da vidnih rizičnih dejavnikov ni bilo. A očitno sta bila stres in hiter tempo življenja tista, ki sta zahtevala davek. »Po službi sem šel sekat drva, dvakrat sem zamahnil, ko sem začutil nenavadno in meni neznano napetost, slabost, vrtoglavico in bolečino v prsih. Nisem vedel, čemu takšno počutje, zato sem kar odlašal, a žena Irena je pol ure pozneje le poklicala v šentjernejski zdravstveni dom, osebna zdravnica je namreč delala popoldne. Svetovala je, naj takoj prideva do nje, in že njena prva ocena je bila, da sem doživel srčni infarkt. Poklicala je rešilca, ki me je peljal v Novo mesto, od tam pa v Ljubljano, kjer so razbili strdek in vstavili žilno opornico. Danes vidim, da je bila napaka, ker sem tako zavlačeval z obiskom zdravnika, najbolje bi bilo, da bi šel takoj na urgenco, tako se je srčna mišica le še bolj poškodovala in odmirala,« je razmišljal sogovornik.

Dobro leto po infarktu se je Jože vrnil v športno dvorano. Rad je namreč igral nogomet. Spominja se, kako so na vasi že pred štirimi desetletji ustanovili nogometni klub Kremen in brcali žogo na igrišču na gmajni, potem pa se je priključil šentjernejskim veteranom in se družil z njimi na tedenski rekreaciji.

A ni bil le nogomet tisti, ki ga je okupiral. Zelo rad je tudi hodil, prehodil je slovensko transverzalo, na Triglavu, na primer, je bil 15-krat, izjemno lepe spomine pa ima na čase, ko je s prijatelji skakal s smučmi: »Bili smo še mladinci, ko smo skakali po skakalnicah po državi, tudi v Planici na 60-metrski skakalnici. V Šentjerneju smo imeli smučarsko društvo, s smučmi pa sem se naučil skakati za domačo hišo.«

Živel z defibrilatorjem

Po infarktu se je pojavila aritmija, pogosto ga je tiščalo pri srcu, zato je opravil nič koliko pregledov, da bi ugotovili vzrok. Odkrili so mu tudi anevrizmo v glavi, potrebna je bila operacija. Pred dobrim letom so mu vstavili defibrilator, posledica infarkta je bila namreč povečana spodnja stena z rano, ki se je povečevala. Novembra lani je bil en mesec v bolnišnici, kjer so opravili vse preiskave, ali bi njegovo telo preneslo transplantacijo srca. Ker so bili obeti dobri, so ga uvrstili na čakalno listo z neurgentnim statusom. »Nobene nervoze ali nestrpnosti ni bilo, kdaj me bodo poklicali za presaditev, zanašal sem se na defibrilator. Če bi bilo s srcem kaj narobe, bi se ta že sprožil. Sem pa bil že povsem brez moči, hodil sem lahko le še okoli doma,« se nasmehne sogovornik, oče dveh sinov, ki se še kako veseli družbe štirih vnukov. In v čakanju na srce se je pojavila možnost za ozdravljenje v vsaditvijo matičnih celic, s pomočjo katerih bi se začelo srce obnavljati, a so to možnost, čeprav je imel že določen datum, zaradi možnih posledic odpovedali. »Seveda je bil tistega dne žalosten, a že naslednjega dne smo dobili klic. Ura je bila enajst zvečer, ravno sva legla k počitku, ko je zazvonil moj telefon. Klicala je zdravnica iz ljubljanskega kliničnega centra. 'Dobili smo srce za vašega moža,' je dejala. Mož je, ko je ugotovil, kaj je vzrok klica, v postelji zavriskal. A pred polnočjo smo morali biti v kliničnem centru. Od odvzema srca mrtvemu darovalcu do vsaditve bolniku namreč ne sme preteči več kot štiri ure,« se je letošnjega 7. junija spominjala Irena, ki je takoj poklicala sina v Smolenjo vas in prišli so pravi čas, v naši največji bolnišnici je Jožeta že čakala vsa ekipa.

Nov začetek

»Saj me zanima, čigavo srce imam, a je v bistvu bolje, da ne vem. Zagotovo je zadaj kakšna tragična usoda. Lahko bi sicer napisal anonimno zahvalno pismo in ga poslal na Zavod RS za presajanje organov in tkiv, oni pa bi ga posredovali sorodnikom darovalca. A za to se nismo odločili,« je nadaljeval Jože, ki je po sicer zelo zahtevni operaciji hitro okreval. Že na dan operacije je sam večerjal v bolniški postelji, tretji dan je že naredil nekaj korakov: »Ko sem prvič stopil na noge, sem bil prepričan, kako dobro mi bo šlo, a mi je vse odpovedalo. A ob pomoči fizioterapije sem hitro napredoval, dva tedna po operaciji pa sem bil doma.«

Štiri mesece po posegu že prehodi pet ali šest kilometrov, a po ravnini. »Le v klanec gre težje, pa ne zaradi srca, to dobro žene, ampak zaradi bolečin v nogah. Operacija je le težka, pa zdravila jemljem, ki imajo tudi stranske učinke. Prav tako moram paziti, da se ne bi okužil, zato niti ne smem v družbo, imunski sistem je namreč oslabljen. Komaj pa čakam, da bom lahko normalno zaživel, šel v planine, med nogometaše, v vinograd,« je razmišljal Jože in pohvalil usposobljenost, strokovnost in prijaznost transplantacijske ekipe, z zdravstvenim osebjem seveda še vedno sodeluje. Potrebni so pregledi in kontrole ter nadzor zdravil, in nekatera bo moral jemati vse življenje. A nič za to. Novo srce mu je namreč prineslo nov začetek.