Z Niko živi stotnija kač, 
pajkov, kuščarjev, žab

KRANJ – V hiši na robu Kranja, ki se na zunaj prav v ničemer ne razlikuje od sosednjih, skupaj s petčlansko družino živi še na desetine živali. Koliko jih je, bi bilo težko oceniti, a če bi rekli, da jih je blizu sto, verjetno ne bi brcnili prav daleč od resnice. »Trenutno imamo doma 25 kač, 17 ptičjih pajkov, osem kuščarjev, nekaj žab, dva dihurja, škorpijona, paličnjake, štiri činčile, hrčke in podgane ter žuželke,« 44-letna biologinja Nika Leben našteje vse živalske sostanovalce in še poudari, da zgolj ena od kač – s katero lastnica kajpak ravna izjemno previdno – spada med strupene vrste.

Nika je sicer že od otroštva povezana z živalmi, a njena ljubezen do eksotičnih vrst se je izluščila šele v zadnjih letih. »V otroštvu smo doma pogosto imeli kakšno mucko, ptička, ribice ... A ko je poginila mucka, sem bila neizmerno žalostna, zato se je mama odločila, da za nekaj časa ne bomo imeli več domačih ljubljencev,« se spominja z malce nostalgičnim nasmeškom. Nemara je ravno njena ljubezen do živali po srednji šoli pripeljala do odločitve za študij biologije.

Iz jajčk je
 zlezlo 18 kačic

Ravno na fakulteti, kjer je svojčas opravljala delo laborantke in nato asistentke, je spoznala lastnike eksotičnih živali. »Eden od študentov mi je nekoč prinesel kačja jajčka. Iz njih se je nato izvalilo 18 kačic, od teh pa sem eno, mojega Sivčka, obdržala vse do danes,« pravi Kranjčanka. Prizna, da je prej tudi sama spadala med tiste, ki s kačami niso bili v ravno najboljših odnosih: »A ta strah je hitro prerasel v ljubezen.«

Tudi Nikina someščanka, ki tipka te vrstice, nad kačami ni (bila) ravno navdušena, a ko sogovornica eno od njih drži v svojih varnih rokah, te zvedavost premaga, roka poboža kačjo kožo in ugotovi, da žival sploh ni tako pregovorno hladna in njena koža ni pretirano groba. No, izjemno prijeten najin dotik sicer ni bil, še zdaleč pa ne tako strašen, kot bi si človek, ki se rahlo boji neznanih kač in njim podobnih živali, mislil.

Ne samo odrasli, tudi otroci z Niko premagujejo strah pred plazilci, dvoživkami in pajki: »Pri predšolskih otrocih ni težav, saj brez ovir stopijo do kače in jo pobožajo. Desetletniki gredo po navadi še korak naprej, saj bi kačo neizmerno radi imeli okrog vratu. A že nekaj let pozneje, ko postajajo najstniki, se, predvsem deklice, začnejo bati živali – morda zaradi računalniških igric ali filmov, v katerih so te živali pogosto prikazane kot grozeče.«

Kače v Top modelu

Strah so z njenimi kačami pred dobrima dvema letoma premagovala tudi nekatera lepa dekleta, ki so se prijavila na prvo sezono resničnostnega šova Slovenski top model. »Snemali smo v dvorani zapuščenega skladišča, veliki vsaj 20 krat 20 metrov. Sedemnajst kač smo imeli tam in ena od njih se je v trenutku nepazljivosti izmuznila skozi luknjo ter ušla. Za tega rdečega ameriškega goža je bila verjetno usodna že prva zima,« Nika opiše žalostno usodo ene in edine kače, ki ji je ušla.

Ob tej prigodi še poudari, da ima med vsemi 25 kačami trenutno le eno stupenjačo, klopotačico: »Z njimi je treba, jasno, ravnati izjemno previdno, saj nevarnost ugriza, čeprav je naša klopotača zelo mirna, vedno obstaja.«

Lebenova, ki je sicer tudi ustanoviteljica in predsednica Društva ljubiteljev eksotičnih živali Bioexo, pozna nekaj Slovencev, ki imajo doma ogromno klopotač: »Nekateri imajo polovico hiše namenjene kačam, celo v spalnicah, poleg postelje, jih imajo. Vedeti je treba, da je s kačami treba ravnati pravilno, za to pa potrebuješ precej znanja. Zgodilo se je že, da niso znali ujeti pobeglega pitona, zato so ga poškropili kar z gasilsko peno, zaradi česar je seveda poginil.«

Tiha želja: odpreti vivarij

Nikina tiha želja je, da bi gorenjska metropola nekega lepega dne premogla dovolj razumevanja (in finančnih sredstev) za vivarij. »To bi bil nekakšen živalski vrt, v katerem bi bili zgolj plazilci in dvoživke. Trenutno ni nikogar, ki bi se upal lotiti tega podviga, a verjamem, da bo v Kranju prišel pravi čas tudi za takšen projekt,« je optimistična biologinja, ki je pred dvema letoma, in to po 15 letih dela na katedri za etologijo oziroma proučevanje vedenja živali na biotehniški fakulteti, odločno napisala odpoved, saj je želela svoj hobi spremeniti v posel. Pred štirimi meseci je v Kranju, nedaleč od policijske postaje, odprla trgovinico, v kateri ne manjka literature o eksotičnih živalih, starši pa lahko za svoje nadobudneže tam najdejo nekoliko nevsakdanje igrače – tudi plastične ščurke, škorpijone in kače. »Tu imamo tudi delavnice, predvsem pa širimo pozitiven odnos do eksotičnih živali, ki se jih danes marsikdo boji,« za konec še poudari Nika Leben.