Z nadškofom Uranom h koroškim svetiščem

LJUBLJANA  – Veselo romarsko druženje z duhovnim vodstvom upokojenega nadškofa Alojza Urana nas je zadnjo majsko soboto v organizaciji potovalne agencije Quo Vadis popeljalo na Koroško h koreninam slovenstva in slovenskega krščanstva. Dvainsedemdesetletni nekdanji ljubljanski metropolit je na avtobus vstopil v Šentvidu, kjer stanuje v stavbi Zavoda sv. Stanislava. Uvodoma je malce hudomušno potožil, da komaj še dohaja vse svoje obveznosti: »Kot vsi upokojenci imam zdaj več dela kot pa prej.« Pozneje smo med drugim izvedeli, da se v kratkem podaja na šestdnevni obisk v Gruzijo.

Uranova lipa na spletni kameri

Kako zelo je nadškof zasidran v domače okolje, je dal vedeti že takoj, ko smo zapeljali na gorenjsko avtocesto. Široko nasmejan je zakrožil z roko: »Na desni je središče sveta, moje rojstne Gameljne, na levi pa moja rojstna župnija Šmartno pod Šmarno goro.« Pogled nanjo mu je obudil spomin, kako mu je prav tam gor še mladeniču, vpisanemu na študij zgodovine in arheologije na filozofski fakulteti, beograjski nadškof Franc Perko po maši rekel: »Lojze, a ti misliš, da si se prav odločil?« Uran se še zdaj natančno spomni, pod katero lipo mu je to dejal: »Zdaj jo ves čas kaže šmarnogorska spletna kamera!«

Mladi Uran je po Perkovi pripombi pod lipo 40 kilometrov od doma peš poromal k brezjanski Mariji Pomagaj, tam pa ujel njene besede: »Nikjer ne boš naredil toliko dobrega, kot če boš duhovnik.«

Na Brezje je, ko smo se bližali Tržiču, vodnica Andreja Martinčič navezala, da tamkajšnjo cerkev Marijinega oznanjenja krasijo freske in platna Leopolda Layerja, ki ga sicer najbolj poznamo po upodobitvi brezjanske Marije. Naprej ob Tržiški Bistrici je pojasnila, da njeno korito razdvaja Karavanke od Kamniško-Savinjskih Alp ter da domačini ta konec imenujejo Šentanska dolina po Sveti Ani, kot se je nekoč imenoval Podljubelj.

S Plešivca h Gospe Sveti

Ob poučnih razlagah smo, kot bi mignil, že prispeli pred renesančni grad Plešivec v občini Šentvid ob Glini (tako smo pravzaprav potovali med dvema Šentvidoma). Redovniki olivetanci, ki so del benediktincev, so veliko grajsko dvorano preuredili v novoromansko cerkev. Samostan je bil opuščen, menjaval je lastnike, po drugi svetovni vojni pa ga je krško-celovška škofija namenila za šolanje in dijaško bivanje. Daljše obdobje je v njem domovala osrednja izobraževalna ustanova za koroške Slovence skupaj z gimnazijo. Njen absolvent Valentin Oman je pozneje že kot priznan umetnik plešivško baziliko obogatil s prav posebnimi freskami. Načina se je prijelo ime tehnika gaze, ker je barve nanašal s pomočjo gaze, kar jim daje vtis starinskosti. Dolgi stenski procesiji zabrisanih podob predstavljata človeško minljivost, iz katere se na oltarju, prav tako Omanovem, izobliči prepoznaven Kristusov obraz z znamenitega torinskega prta.

S plešastega hriba, ki je botroval grajskemu imenu, se je pod nami kot na dlani razprlo širno Gosposvetsko polje. Tja smo se podali h Gospe Sveti, kjer je Uran daroval romarsko mašo. V priložnostnem nagovoru je med drugim spomnil na za Slovence zgodovinski pomen kraja v bližini Krnskega gradu, kjer so ustoličevali slovenske kneze. Sredi 8. stoletja je Gospa Sveta s prihodom blagega misijonarja škofa Modesta postala stolnica in središče, od koder so predvsem irski menihi – pa ne z ognjem in mečem, kot se marsikdaj zmotno misli, ampak v miru in, kar je še posebno pomembno, v ljudskem jeziku – oznanjali krščanstvo, kar sta podpirala tudi že sama pokristjanjena kneza Gorazd in Hotimir. Modest je pripravil podlago, da je bilo nekoliko poznejše misijonsko delo svetih bratov Cirila in Metoda med Slovani lahko tudi plodno.

Naši romarji so, ob spremljavi organistke Marije Lovšin, tako rekoč abonirane na vsa Quo Vadisova romanja, pri Gospe Sveti še posebno zanosno peli slovenske pesmi, da so odmevale pod svodom starodavnega božjega hrama.

Ni pa slovenska beseda pri Gospe Sveti niti dandanašnji kaka eksotična posebnost. Na tretjo majsko nedeljo, denimo, so »na kraju, ki je za Slovence eden najbolj častitljivih«, po opoldanski slovenski maši pripravili duhovni koncert z vokalno skupino Mohor in Fortunat iz Celovca, organistom Andrejem Feinigom in cerkvenim mešanim pevskim zborom France Cigan iz prekmurskih Črenšovcev. Koncertu so sledile jubilejne slovesne šmarnice, ki so jih pred dvajsetimi leti začeli na pobudo vodje referata za cerkveno glasbo Jožeta Ropitza. Letos so jih peli in molili z nadškofom Uranom, ki je, mimogrede rečeno, vselej zelo dobrodošel tudi pri koroških rojakih.

V soju sveče iz Dobove

Leta 1072 je bil sedež koroške škofije prenesen v Krko, ki je zdaj edina avstrijska škofija tudi s slovenskim jezikom. Po romarskem kosilu v Krki smo stopili še v krško cerkev, ki je, odkar so leta 1788 sedež škofije prestavili v Celovec, sostolnica. S ključkom v vodničinih rokah smo se po stopnicah spustili pod prezbiterij k Eminemu grobu, postavljenem v eni najlepših kript v vsej Evropi. Slovenska kneginja naj bi bila okoli leta 973 po legendi rojena v Pilštanju na Kozjanskem. Kot žena Viljema II., grofa Breškega in mejnega grofa Savinjske marke, je imela tudi pomemben politični vpliv. Po smrti moža in obeh sinov je v Krki na Koroškem ustanovila samostan benediktink in dala zgraditi, po ljudskem izročilu je osebno nadzirala zidarje, mogočno cerkev. Po smrti 29. junija 1045 (vendar goduje dva dni prej, 27. junija) je bila predvsem zaradi ljudske pobožnosti leta 1287 razglašena za blaženo in po dolgih stoletjih čakanja leta 1938 tudi za svetnico.

Na prvem papeškem obisku v vsej koroški zgodovini je 25. junija 1988 Krko obiskal Janez Pavel II. Povezali so ga s tradicionalnim srečanjem treh dežel, v Krko je poromalo tudi veliko Slovenk in Slovencev. Uran se spominja, kako zelo je tedaj deževalo. Ob Eminem grobu, kjer je ob obisku molil papež, so zdaj naši romarji zraven med sto stebri molili in peli litanije. Emin nagrobnik, ki v marmorju upodablja simbole vere, upanja in ljubezni, pa je medtem osvetljeval plamen sveče s slovenskim napisom Sv. Ema prosi za nas in grbom karantanskega panterja, darilom župljanov iz Dobove.

Po postanku ob vojvodskem prestolu, kjer je ob slovesu dne nadškof povedel najprej Zdravljico, za njo pa še kopico lepih slovenskih pesmi, je v vedrem razpoloženju šlo h koncu še eno izmed romarskih srečanj s priljubljenim pojočim nadškofom. Srečanja z njim letos pripravljajo tudi med duhovnimi počitnicami junija na Hvaru in septembra na Braču, na veliki šmaren na Višarjah, oktobra pa pri romarski cerkvi sv. Petra na pohorski Kronski gori, ki mu bo sledil vzpon po razgledni gorski cesti v avstrijsko gorsko vasico Soboth.