Na Babni Gori pri Polhovem Gradcu je motorna žaga pela od zgodnjega popoldneva do poznega večera. Člani Turističnega društva Vetrnik so v goste povabili dva kiparja z motorko, Francija Bobnarja in Antona Vidmarja. Izpod njunih spretnih rok so nastajale dih jemajoče skulpture.
Medtem ko lahko na tujih televizijskih postajah občudujemo mojstre, ki z motorkami izdelujejo metrske skulpture, se lahko doma samo malo ozremo naokoli in v trenutku imamo lepo število mojstrov, ki ta del posla obvladajo prav tako dobro kot njihovi stanovski kolegi iz Kanade.
Eden takšnih mojstrov prihaja iz Cerkelj na Gorenjskem. Franci Bobnar ima nekaj čez štirideset let in sebe imenuje Gozdar. V gozdu dela že 25 let in to je njegovo življenje. Njegov dom je pravi razstavni prostor. S kiparjenjem se ukvarja dve leti. »Ne spomnim se, da bi me kdaj v življenju kakšna stvar tako prevzela kot ustvarjanje z lesom. Ko sem to prvič videl, sem dojel, da je to tisto, kar želim početi v življenju. Lotil sem se in uspelo mi je. Zahvaliti se moram bogatim dolgoletnim izkušnjam z delom v gozdu, spretnemu ravnanju z motorko, brusilnim aparatom in seveda neizmernemu veselju.«
Franci je na prireditvi izdelal dva jurčka, ki se gizdavo šopirita na deblu drevesa, potem se je lotil klopi, namesto naslonjala spet jurčka na rogovilah.
Na drugi strani prizorišča je ustvarjal mojster Anton Vidmar iz Tacna. Lotil se je ogromnega hrastovega debla ter vanj pogumno rezal. Nekaj časa smo zvedavo ugibali in kmalu so se pokazali obrisi jelena. Po nekajurnem trdem delu nas je pozdravil jelen, kako ponosno stoji na deblu.
Anton se s kiparjenjem ukvarja že trinajst let, po poklicu električar, ki se je ukvarjal z organizacijo dela, se je prav tako našel v kiparjenju z lesom.
Celoten dogodek je atrakcija. Tako kot mojstra obvladata prižgano in grmečo motorko, navadni smrtniki uporabljamo vilice in nož. Še tako majhen detajl je natančno izdelan z motorko in obrušen.
Oba sta zatrdila, da je najbolj pomembna zaščitna oprema, brez nje preprosto ne gre. Lepo po vrsti: čelada, glušniki, zaščitni vezir, jakna za zaščito rok, posebne hlače in čevlji. Zanimiv je podatek, da zaščitne hlače prenesejo največ 20 pranj, potem postanejo neuporabne, saj zaščitna vlakna popustijo in hlače nimajo več varovalne funkcije. In seveda prava, prav tako zaščitna obutev. Kaj pa orodje? »Potrebuješ po štiri različne motorke,« zatrjujeta v en glas, »da lahko delaš. Klasična, baterijska, specialna, s posebnimi meči in verigami...«
Ko vse sešteješ, si hitro pri slabih treh tisočakih, ki jih nujno potrebuješ za začetek.
Postaviti vprašanje, kje sta se spretnosti naučila, je bilo brezpredmetno, saj takšne šole v Sloveniji ni, prav tako ne tečaja, da dobiš osnovna znanja.
»Tako kot pri vsakem specifičnem znanju smo tu samouki,« pojasnjujeta. »Učimo se drug od drugega, vedno pa se najde peščica, ki svojega znanja ne širi, takšni smo pač ljudje, krvavi pod kožo,« pritrdita.
V Sloveniji že nekaj let obstaja Društvo kiparjev z motorno žago in junija so organizirali že 4. festival v Gradišču nad Šentvidom pri Stični.
V dolini Polhograjskih dolomitov je les del domačinov, zato tako težje pogledujejo v gozdove, ki jih je žled pred dvema letoma dodobra razredčil. In prav zato so toliko bolj veseli spoštovanja do lesa, kot ga izkazujeta gosta, ki sta kiparila na Babni Gori.