ŽELEC – Iz Vrbja, vasi pri Žalcu, se v severno Afriko podajajo štirje možje, Bojan Žolnir, Andrej Čehovin, Dušan Pungartnik in Frenk Železnik, vsi v sedlu Tomosovih motorjev – trije so APN 6, eden je colibri 14 V, ki je tudi najstarejši, letnik 1971.
»Leta 2010, ko sem praznoval 50 let, sem se s tovornjakom odpeljal do Londona, od tam pa sem šel z mopedom nazaj do Vrbja,« pravi Dušan Pungartnik, ki vozi tudi BMW 1100 RS. Takrat je prevozil 2800 kilometrov.
»Malo je bilo samotno,« razloži motorist, ki je s to enotedensko izkušnjo navdušil kolege. V naslednjih letih so motoristi, združeni v Avto-moto klub Savinjska dolina, izpeljali vrsto potovanj z mopedi: po Istri, Korziki, v Istanbul pa seveda po bivši Jugoslaviji.
Potovanje z mopedi je zabavno
»Kamor koli pridemo, se nekaj dogaja. Ljudje nas sprejemajo z neverjetno naklonjenostjo,« pravi Bojan Žolnir, ki vozi tudi yamaho FZ-1. Poleg tega je vožnja pri 50, morda največ 60 kilometrih na uro nekaj povsem drugega kot z veliko hitrejšimi motorji.
»Z mopedom vidiš ogromno reči, veliko več kot z običajnimi motorji,« pravi Andrej Čehovin, ki ima tudi yamaho diversion 600. Dušan Pungartnik dodaja: »Pri vožnji s težkim motorjem je pomemben cilj. Pri mopedu pa je pot cilj.«
Ekipa se je dobro pripravila, saj so načrtno izbrali tipe mopedov, ki so enaki oziroma podobni. Zato bodo s seboj vzeli manj rezervnih delov. »Naše izkušnje s tomosi so odlične, saj jih, če se pokvarijo, ni težko popraviti,« pravi Pungartnik, ki ne verjame, da bo še kdaj imel podobno smolo, kot jo je imel v Franciji, kjer je imel v enem dnevu štiri gumi defekte na zadnjem kolesu.
»V resnici se okvar ne bojimo, ker smo štirje in si bomo pomagali, tako da bomo za popravilo porabili manj časa,« pravi Bojan Žolnir, ki je ekipni mehanik. Andrej Čehovin pa doda: »Če bo nuja, lahko v kratkem času naredimo tudi generalko.« Tako kot so v Istanbulu v 20 minutah razdrli sklopko, zamenjali potisno ploščo in šli naprej.
Boljša vzmetenja in zavore
Mopede so za pot tudi nekoliko priredili, saj ekipa ne bo imela spremljevalnega vozila in morajo vse naložiti nanje. Vozilca, ki imajo približno 65 kilogramov, so naložena s podobno težo prtljage, treba je prišteti še voznika. »Mopedi bodo obremenjeni maksimalno, a še vedno v mejah dovoljenega,« je povedal Bojan Žolnir. Za vsak primer so jim zamenjali vzmetenje, tako da je sodobnejše, in zavore, tako da imajo zdaj po dva diska. Frenk Železnik, ki vozi tudi hondo CBS 1000, pa bo vlekel še manjšo prikolico.
Prvi dan potovanja se bo končal nekje blizu Benetk, kjer bodo spali, potem pa bodo šli po Azurni obali in naprej po vzhodni obali Španije. Morje bodo prečkali v Gibraltarju, potem pa čez Atlas in proti Rabatu oziroma Casablanci, kjer se bodo obrnili. Do tja načrtujejo porabiti devet dni. Vračali pa se bodo ob obali do Gibraltarja, čez Španijo – morda skočijo na dirko moto GP v Jerez de la Frontera, ki bo 24. aprila – in potem v Lizbono, Madrid in mimo Barcelone do Andore in naprej skozi Francijo do Azurne obale in po poti, ki so jo že prevozili, nazaj.
Na razpolago imajo največ 24 dni, vsak dan bodo premagali približno 400 kilometrov. Kar je veliko tudi za običajni motor, a še vedno manj od rekorda, ko so v enem dnevu z mopedom prevozili 593 kilometrov. Fizično so to zahtevna potovanja, se strinja tudi Frenk: »Gre za preizkus človeka in stroja.«
Dušan v tem, kar počnejo s Tomosovimi mopedi, vidi poklon naši izjemno pomembni tehniški dediščini, ki so jo spoznali že v najstniških letih: »Izjemna škoda je, da teh mopedov ne delajo več. Bili so res vrhunski stroji. Obenem pa so ta potovanja nekaj, kar počnemo za dušo.«