Z leščerbo sredi Celja, grozi jim še deložacija

CELJE – Večina velikih stisk našega časa ima skupni imenovalec. Dokler so ljudje imeli službe in kolikor toliko solidno plačo, so si zmogli privoščiti marsikaj. Ko so poravnali posojilo, najemnino za stanovanje, ko so plačali vse stroške, jim je nekaj še ostalo tudi za hrano. Šlo je tudi v primerih, ko je bil zaposlen le en družinski član. A ko se nekaj zalomi, ko se zgodi poškodba na delu ali kako drugače opeša zdravje, kaj šele ko kdo izgubi službo, prihodki usahnejo. Človek včasih misli, da bo že še nekako šlo, a neplačane položnice in čez čas tudi opomini se začnejo kopičiti. Prav to se je zgodilo tudi družini Ojsteršek-Hudej iz Celja, ki zadnjih 13 let živi v enem od najetih stanovanj v bloku na Milčinskega ulici, v neposredni bližini dvorane Zlatorog, stadiona Arena in enega od trgovskih centrov.

Stanovanje je torej na dokaj elitni lokaciji, čeprav blok ni med najmlajšimi, zato tudi ni energetsko saniran in se po stenah nabira plesen. Dokler je Janez Hudej imel službo, je šlo. Pri enem od zasebnikov je izdeloval orodje, a je delo januarja letos izgubil. Pred enajstimi leti je na delovnem mestu zaradi poškodbe izgubil eno oko, od takrat je delni invalid, a odškodnine zaradi te poškodbe vse do danes, tako vsaj trdi njegova življenjska sopotnica Marija, s katero že desetletja živita v zunajzakonski zvezi, ni dočakal. Janeza namreč med našim obiskom ni bilo doma, saj je delal na eni od kmetij na Ponikvi, kjer so družini pripravljeni ponuditi brezplačno streho nad glavo, zato nam ga o tem, kako to, da denarja ni dobil, čeprav je bil zavarovan, ni uspelo povprašati osebno. Janezu in Mariji se je pred dobrimi 29 leti rodila hčerka Tatjana, ki pa ima cerebralno paralizo, pred 14 leti pa še sin, ki je zdaj najstnik in bo septembra šel v deveti razred osnovne šole.

Večeri ob svečah

Kot rečeno, so se težave začele pred približno dvema letoma, ko položnic niso več zmogli redno plačevati, januarja letos, ko je Janez izgubil službo, pa je šlo vse samo še navzdol. Še prej je šel v osebni stečaj in prejemal le 540 evrov na mesec, od januarja letos prejema le invalidnino in 340 evrov nadomestila za brezposelnost. Nekaj sto evrov zaradi invalidnosti prve stopnje prejema tudi hčerka Tatjana, a vse to je premalo, da bi družina zmogla zbrati 56.000 evrov. Toliko namreč zdaj od njih terja lastnik stanovanja, v katerem živijo. »Če tega denarja ta teden ne bomo zbrali, bo prišel in nam vzel ključe,« nam ob obisku potoži Marija. »Dolžni smo mu približno 15.000 evrov. Gre za najemnino in tudi stroške,« prizna odkrito. In doda, da so že dva meseca tudi brez elektrike. In to v 21. stoletju in sredi mesta. »Mi smo želeli elektriko plačati in poravnati ves dolg, a nam lastnik tega ni dovolil,« pravi Marija. Temu pritrdi tudi hčerka Tatjana. »Ja, tudi sama sem bila pripravljena nekaj primakniti, ampak kaj, ko na Elektru Celje lastnik ni želel podpisati, da se s tem strinja,« pove Tatjana. Ne vem, ali si predstavljate, kaj pomeni biti brez elektrike v petem nadstropju stanovanja v bloku v teh vročih dneh. Ni hladilnika, ki bi ohladil kakšno pijačo in bi vanj lahko postavili občutljivo hrano, ne morejo prižgati ventilatorja, da bi vsaj malo lajšal vročino, niti oprati perila v pralnem stroju, ne poslušati radia ali gledati televizije. Tudi luči zvečer ne morejo prižgati. »Svetimo si s svečami in temi plastičnimi svetilkami,« reče Marija in nam pokaže eno. Vsaj voda za zdaj še teče iz pipe, a je tudi to vprašanje, kako dolgo še, saj so slišali, da so jo enemu od sosedov, ki prav tako ni imel poravnanih računov, tudi odklopili.

Radi bi ostali skupaj

Največja težava je, da si Tatjana kljub vsem težavam še naprej zelo želi ostati v sedanjem stanovanju in tem okolju, ker ga je pač vajena. Zdaj je našla tudi simpatijo, občasno pa hodi pomagat in delat družbo starejši gospe, ki je prav tako invalidka. »Saj midva z Janezom imava kam iti,« prizna Marija, ki je v službo, in sicer v laško zdravilišče, hodila le kratek čas, še preden se jima je rodila Tatjana, ki je zaradi cerebralne paralize potrebovala vso skrb in nego. Do socialne podpore ali drugega vira dohodka pa nikoli ni bila upravičena, saj je imela ravno tolikšen košček zemlje in na njem skromno, starejšo in slabo vzdrževano hišo, da jo je to teplo. »Pa sem tudi jaz to hišo oddala socialno ogroženi družini. Brezplačno, samo da so imeli kje biti,« pove. Pred kratkim jo je prodala, ravno zato, da je zdaj nič več ne bremeni. A kaj ko je bil izkupiček zelo skromen in še zdaleč ni zadoščal, da bi poplačali dolgove, ki so se nabrali. »Strašno si želimo, da bi kot družina ostali skupaj, po možnosti v tem stanovanju,« nam potožita mati in hči. A možnosti za to so pičle, tega se zavedata. »Rešitev bi bila edino ta, da bi se našel kdo, ki bi to stanovanje odkupil, mi bi mu pa potem vnaprej poravnavali tekoče obveznosti, najemnino in druge stroške,« pravi Marija. Lastnik stanovanja jim je namreč postavil ultimat, naj mu prinesejo 56.000 evrov ali stanovanje izpraznijo. Zdaj se vsak dan tresejo, kdaj bo potrkal na vrata in zahteval ključe. Večino stvari imajo zato že spravljenih v škatle, a Tatjana še vedno upa, da jim ne bo treba narazen. Če bi se deložacija le zgodila, bi se Marija, Janez in mlajši sin preselili na Ponikvo, Tatjana pa v garsonjero, ki jo je našla. »Je pa problem, da lastnik zahteva plačilo 300 evrov vnaprej. Drugače bi od invalidnine, ki jo prejemam, zmogla redno poravnavati tekoče stroške,« je optimistična.