Ob nedavnem katastrofalnem potresu v Amatriceju v Italiji smo znova pomislili na učinkovitost reševanja, še posebno s pomočjo reševalnih psov. Na tem področju slovenski vodniki reševalnih psov in njihovi štirinožci dosegajo lepe rezultate, ki so plod načrtnega in trdega dela. Tako je tudi v Kinološkem društvu Ljubljana, ki ima svojo enoto reševalnih psov, kjer smo se pogovarjali s predsednico društva Katjo Skulj. Je članica enote reševalnih psov KD Ljubljana, vodnica reševalnega psa, mednarodna inštruktorica IRO in mednarodna sodnica IRO&FCI za delo reševalnih psov.
Menihi z bernardinci
Prvi zapisi o uporabi psa kot pomočnika pri iskanju in reševanju ljudi so znani iz leta 1707. Najdemo jih v dokumentih švicarskega samostana St. Bernard, kjer so švicarski menihi s pomočjo bernardincev iskali in reševali onemogle potnike na prelazu St. Bernard.
Načrtno šolanje sanitetnih psov, kot so jih takrat imenovali, se je začelo v sanitetnih enotah vojske. Leta 1938 so švicarski gorski reševalci odkrili, da lahko pes tudi v snežni plazovini odkrije ponesrečenca. Prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini pri nas je bil 1952. v Tamarju. Tri leta pozneje so nastala nesoglasja med člani GRS in kinologi, zato je GRS do 1967. organizirala tečaje brez sodelovanja Kinološke zveze Slovenije (KZS).
KZS je prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini samostojno priredila leta 1970 pod Stolom. Prvi tečaj za reševalne pse za iskanje v ruševinah so pripravili septembra 1977 na ostankih podrtih hiš na trasi avtoceste Ljubljana–Vrhnika. Sodelovalo je 28 vodnikov s psi, ki so bili usposobljeni za iskanje v snežni plazovini. Pokazalo se je, da je za šolanje iskanja v ruševini treba precej več sistematičnega dela in da je bolje, da se pse in vodnike šola za vsak namen posebej.
Italija ni prosila za pomoč
Ob našem obisku v KD Ljubljana nas je najprej zanimalo, zakaj ob potresu konec avgusta v Italiji niso pomagali člani njihove enote reševalnih psov. »To je vedno odvisno od države, ki je prizadeta v potresu,« pravi Katja Skulj. »Njihova vlada odloča o tem, ali bodo zaprosili za pomoč. Ocenili so, da imajo – tudi glede na razsežnost potresa, prizadetost stavb in število pogrešanih ljudi – dovolj lastnih sil. Zato niso zaprosili za mednarodno pomoč. Po potresu v Armeniji je bila pomoč na popotresnih območjih na mednarodni ravni bistveno bolje organizirana. Znotraj Združenih narodov je bila ustanovljena posebna delovna skupina Insarag, ki v bistvu skrbi za organizacijo mednarodne pomoči. Ustanovljena je bila spletna platforma OSOCC, kjer se oglašajo vse reševalne enote. Italija se je pač tako odločila, naši vodniki reševalnih psov so bili v pripravljenosti in čakali na povabilo vlade, ki ga ni bilo. To je po svoje škoda, ker je bilo središče potresa dosegljivo z avtomobili. Lahko bi sedli v naš kombi s prikolico, z opremo in s psi ter bili tam samostojni in bi lahko ustrezno pomagali.«
In če bi povabilo prišlo? »Če bi bila pomoč organizirana v sklopu uprave za zaščito in reševanje, je za to oblikovana enota Musar – enota za iskanje in reševanje v urbanih okoljih, saj nismo samo reševalci s psi,« odgovarja Skuljeva. »Tu so še tehnične enote, torej tisti, ki dejansko rešijo ponesrečene osebe iz ruševin, pa logistika (namestitev, hrana), sanitarije, torej vse od a do ž, ter medicinska pomoč za vse, za prizadete v potresu in reševalce. Druga možnost, po kateri bi slovenski reševalci potovali v Italijo, je znotraj organizacije Iro (International Rescue Dog Organisation). Ta ima svoje letne preizkuse za vodnike s svojimi psi, ki so uvrščeni na njihov alarmni seznam. Ta se mora povezati z neko tehnično ekipo ali pa se oglasi kot enota s psi. Potem se na kraju dogodka organizira reševanje, kjer koordinirajo delo posameznih enot.«
Dvojno alarmiranje
Zanima nas, kakšen je odzivni čas, kako hitro se lahko reševalci zberejo in odidejo na teren. »Če je to v sklopu uprave za zaščito in reševanje, najprej dobimo poziv za ljudi, ki so razporejeni v enoto, kar vključuje tudi povrnitev stroškov pri delodajalcu,« pove predsednica KD Ljubljana. »Ta naj bi delavca pustil, da se udeleži takšne akcije. Če bi šli v sklopu organizacije Iro, uprava pa tu ne bi sodelovala, ljudje koristijo svoj dopust. Če dobimo poziv za iskanje pogrešanih oseb v gozdu, se najprej oglasi pager in hkrati dobimo SMS na mobilni telefon. V tem primeru se na zbirnem mestu dobimo v eni uri.«
Enote reševalnih psov ne sodelujejo samo ob potresih, temveč pomagajo tudi pri iskanju pogrešanih ljudi. »Sklici za iskanje pogrešanih oseb v naravi so v domeni policije, imamo pa z ministrstvom za notranje zadeve dogovor o sodelovanju. Nismo edini, saj obstaja še zveza društev vodnikov reševalnih psov. Alarmira se po dveh poteh, vsak ima svoj seznam in tako ima Center za obveščanje (številka 112) sezname za posamezna območja. Imamo dvojno alarmiranje in na podlagi morebitnih sodelujočih se organizira reševalna akcija.«
Gasilska reševalna psa
Enote reševalnih psov so organizirane na prostovoljni osnovi. Poklicne enote verjetno ni? Katja Skulj pravi, da poklicne reševalne enote pri nas ne poznamo, le v Kranju in Celju sta gasilca tudi vodnika reševalnega psa in lahko rečemo, da imamo s tem tudi prve gasilske reševalne pse: »Tako lahko psa vzameta na določene intervencije, na primer ob prometni nesreči. Pes je lahko koristen, če se izkaže, da na kraju nesreče ni voznika zaradi šoka ali če kdo odtava v neznano. Tako je reševanje znatno hitrejše, kot če bi na pomoč poklicali nas. Po navadi pa za pomoč zaprosi policija, komandir policijske postaje, kjer je pogrešana določena oseba, tudi vodnike reševalnih psov za pomoč oziroma sodelovanje. Sodelujejo tudi gasilci in lovci, ki poznajo teren. Načrtovanje iskalnih akcij je zaradi naprednih tehnologij bistveno drugačno kot pred 20 leti.«
Kako torej poteka reševanje s psi? »Naši psi iščejo vonj katerega koli človeka,« razloži Katja Skulj. »Če bi odšli v gozd, sedli na neki štor ter bi nato za vami spustila psa, bi iskal vonj, ki lebdi v tem gozdu. Če bi se še nekdo sprehajal, bi ga pustil pri miru. Mi učimo pse, da poiščejo ljudi, ki sedijo, ležijo ali čepijo, skratka ljudi, ki mirujejo. Če bi pse zanimali ljudje, ki hodijo, potem bi bili za njih zanimivi tudi gasilci, policisti in drugi udeleženci reševanja oziroma iskanja. Ko pes odkrije osebo, ki je negibna, začne lajati. Tako sporoči, da je nekoga našel, tudi če je zunaj vidnega polja vodnika. Ta mora slediti psu, torej mora za njim. Kako daleč iščejo? To je odvisno od tega, kako oddaljen je vonj. Vonjava se lahko razširja zelo daleč, sploh v vetrovnem vremenu.«
| Labradorce ima že 30 let Katja Skulj je svojega prvega psa dobila leta 1987 in se dve leti pozneje pridružila Kinološkemu društvu Ljubljana, ker je želela izšolati reševalnega psa. Trenutno ima že tretjega, prej je imela dva samca, črna labradorca, zdaj ima psičko labradorko. Z vsemi je opravila izpite za reševanje v ruševinah in za iskanje pogrešanih oseb, z vsemi se je udeleževala iskalnih akcij pogrešanih v naravi. Naslednje leto bo minilo 30 let, odkar ima pse. »Mi pravimo, da je biti vodnik reševalnega psa način življenja,« pravi Katja. »To ni zgolj konjiček, kajti v delo je treba vložiti nekaj več. Za to dejavnost gre veliko časa: dvakrat na teden se dobimo na treningih, ob koncu tedna so na vrsti izpiti, preizkušnje, skupne vaje, tudi v tujini. Kot veterinarka sem med drugim delala tudi v ambulanti, trenutno pa sem zaposlena na oddelku za zootehniko biotehniške fakultete v centru za laboratorijske živali.« |
