Z jekleno voljo znova shodil

Še dobrih 20 dni je ostalo do začetka paraolimpijskih iger v Riu, Slovenijo bo zastopala osmerica. Med njo ne bo svoj čas izvrstnega plavalca Aleša Sečnika. A si 24-letnik s tem ne razbija glave. Svojo zmago je že dosegel. Danes je izvrsten napovedovalec (z veseljem se odzove in naredi pravi šov), povezovalec prireditev in izvrsten stand up komik, ki se šali na svoj račun. Pa saj morda niti ni prav, da napišemo, da ima 24 let. Ali pač. Morda je najkorektneje povedati, da rojstni dan slavi dvakrat na leto. Poleg 7. novembra (rojen je bil leta 1991) se torte s prijatelji naje še 15. januarja. Za to je kriv 15. januar 2006, ko jo je na vaškem smučišču v Žažarju Aleš močno skupil.

Hrom od vratu navzdol

»Proga je zanesljivo ledena. Pa tudi megla je, ne pustim vaju na smuk, nočem, da si kdo kaj naredi. Saj bodo še tekme, samo v takšnem vaju na tisto strmino ne pustim, pa naj bo, kar hoče,« ju je z bratom Juretom mati Silvia že pred odhodom na sneg opozarjala in svarila. Ni zaleglo. Mladostniška uporniškost pač... Pa sta šla na dilce. Ni šlo, kot sta si zamislila. Aleš je pri skoku tako nesrečno padel na ravno z velike višine in si polomil vratna vretenca. »Skočil sem predaleč. Zlomil sem si vrat. Dveh sekund po nesreči se ne spomnim. Od vratu navzdol nisem čutil ničesar. Premikati se nisem mogel. Vdihnil sem še lahko, izdihnil že težje,« se spominja prvih trenutkov po nesreči na smučišču Žažar. »Bil je hrom. Kot bilka. Priklopljen na naprave,« pristavi mama.

»Jaz bom hodil! Nekoč bom oblekel dres reprezentance!« So bile besede, s katerimi je šokiral vse okoli sebe dan po nesreči. Ne toliko mater, očeta in brata kot zdravnike in medicinske sestre. Očitno so menili, da potrebuje psihološko pomoč, zato so mu poslali psihologinjo. Ki pa jo je Aleš poslal tja, od koder je prišla. »To je bila borba. Deset mesecev sem bila z njim, vsak dan. Čutil je to. Ta njegova odločnosti in optimizem sta me gnala naprej. Kako ne bi človek pomagal sinu, ki ima takšno voljo. Nikoli se ne predam. Tudi katera vrata je bilo treba odpreti, saj me zdravniki niso razumeli. Ubirala sva svojo pot,« še pove mati, ki se je kot levinja borila za svojega sina. Ko je po desetih mesecih s sinom zapuščala URI Soča, sta bila deležna številnih pohval in čestitk za opravljeno. Mati in sin sta garala. Vsak dan. Še pred sedmo zjutraj sta hodila na poseben rehabilitacijski trak, na katerem je Aleš treniral hojo. Od prvega dne po nesreči pa se je bilo treba naučiti vsega znova. »Pa jesti, srati in scati,« je jasna in neposredna mati, ki je poleg skrbi za sina opravljala še zahtevno delo na področju logistike v Komendi.

Šokiral sošolce in župana

Vmes so bili Sečnikovi primorani zgraditi novo hišo, precej primernejšo za Aleša, ki je po nesreči postal tetraplegik oziroma 95-odstotni invalid (desna stran telesa je bistveno bolj prizadeta kot leva). »Vsak se je moral nečemu odpovedati in se žrtvovati,« pristavi mama. Aleš je leta 2007 končal šolanje v osnovni šoli. Zavoljo vseh uspehov je bil imenovan za športnika leta. Vse zbrane je na valeti šokiral, ko je ob prejemu priznanja vstal z invalidskega vozička! »Nihče ni vedel, kaj pripravlja. Več kot tisočkrat sva poskusila. Teden dni pred valeto mi je prvič uspelo,« Aleš opiše, kako mu je uspelo šokirati vse zbrane. Šolanje je nadaljeval v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku in šolskem centru Rudolfa Maistra. V Kamniku se je prvič soočil z vodenjem, saj so ga često povabili, da je povezoval katero prireditev. Dobil je tudi svoj termin na internem radiu. Po končani srednji šoli je sprva študiral psihologijo, zdaj pa končuje šolanje na Inštitutu in akademiji za multimedije.

V komične vode

S stand up komedijo se je prvič soočil na uri angleščine, v praksi pa na večeru erotične poezije v Podlipi. Novembra 2013 je uvodoma nastopil v ljubljanskem Foerster pubu. Na koncu meseca je bil izbran za najboljšega komika, prejel je 100 evrov. Andrej Težak - Tešky mu je pomagal do novih nastopov, do danes jih je nabral okoli 160. Alešev glas vas bo pozdravil tudi na domačih tekmah odbojkaric Calcita Kamnik in igralcev dvoranskega nogometa Zavas Siliko na Vrhniki. Vmes je delal tudi na Radiu 1, kjer je pripravljal ustvarjalna besedila za jutranjo in popoldansko ekipo, imel pa je tudi svojo nočno oddajo Nočna srečevanja.

Uspešen športnik

Šport ga je mikal že prej. Igral je košarko, izbran pa je bil tudi v odbojkarsko selekcijo Slovenije. Ko je ležal v bolnišnici, je prišlo vabilo na priprave... Športu se je zapisal tudi po nesreči. Ko je še opravljal rehabilitacijo na univerzitetnem rehabilitacijskem centru Soča, je začel plavati. Mama – sam je bil proti – ga je prijavila na državno prvenstvo. »Vozila me je naokoli kot kakšno opico,« je bil jezen na mamo, ki pa je imela prav. V plavanju se je našel. Imel je tudi nekaj sreče – opazila sta ga trener dr. Boro Štrumbelj in tedaj še plavalec Dejan Fabčič. Tako se je začela Aleševa športna pot oziroma, bolje rečeno, nadaljevala. Leta 2007 je nastopil na prvi veliki mednarodni tekmi v Belgiji. Zavoljo nepravične klasifikacije je pristal v razredu športnikov invalidov, ki jim ni bil kos. Ob ponovni klasifikaciji je bilo bistveno boljše. Leta 2012 je v panogi 50 metrov delfin postavil svetovni rekord, pri vadbi mu je pomagal trener Aleš Kuhar. Moral bi tudi na paraolimpijske igre v London 2012, a je Slovenija dobila le eno kvoto. Prednost je dobil Darko Đurić. Aleš za dušo plava še danes. Kljubuje vsemu. Zna. Zmore. Ovire so v glavi. Ubira svojo pot. Le tako naprej!

Tisti dan, tisti skok

Pred časom je razmišljal, da bi svojo življenjsko zgodbo ubesedil. »Napisal sem že 20 strani, potem pa je imel prednost stand up,« doda Aleš, ki se potem retorično vpraša: »Zakaj bi pisal, če zgodba še ni končana.« Če se knjiga zgodi, bo to zgodba o tistem dnevu in tistem skoku.