Z inšpekcijo nad zaščitnike piškota

KANAL OB SOČI – Lig je osrednja izmed že precej izpraznjenih vasi nad mejno reko Idrijo v občini Kanal ob Soči. Nad vasjo kraljuje romarska cerkev Marijino Celje, prvotno posvečena sv. Zenonu. Z dokaj nizke nadmorske višine 676 metrov se pri cerkvi v jasnem vremenu odstirajo izjemni razgledi na Julijske Alpe s Triglavom, beneški Matajur, Korado in sinje Jadransko morje. Marijino Celje povezuje romarska pot s Sveto Goro nad Solkanom in Staro Goro (Castelmonte) nad Čedadom.

Za odpustke, birme, obhajila

Občina Kanal ob Soči in Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja predstavljata marijaceljski kolač, značilni krajevni piškot, takole: »Recept za kolač je v tridesetih letih prejšnjega stoletja iz solkanske pekarne prinesla Marija Berdon, Uerbčuka iz Lovišč in ga skrbno varovala. Kolače, pečene v krušni peči, je prodajala pod lipo pri marijaceljski cerkvi na župnijskem shodu odpustkov. Recept je od nje prevzela hči Zora Markič, ki kolače še vedno peče v Uerbčovi krušni peči, pri peki pa uporablja tudi model za izrezovanje, s katerim je delala njena mati. Gospodinje na Liškem želijo ohraniti originalni recept kolača, ki je bil v začetku posut s sladkorjem, pozneje pa je že Marija Uerbčova sladkor zamenjala z barvnimi mrvicami. Takšen kolač, ki so ga poimenovali marijaceljski, znajo pripraviti le redke domačinke.« Pečejo ga na največji župnijski praznik prvo nedeljo po 8. septembru v spomin na 12. september 1761, ko so v liško cerkev prinesli kopijo kipa iz svetišča Maria Zell na avstrijskem Štajerskem. Ker »je papež dovolil, da se romarjem pod posebnimi pogoji podeli popolni odpustek,« se je praznika oprijelo ime odpustek. Za birmo pa so kolače botri podarjali svojim birmancem. Pekli so jih še za poroke in obhajila, v novejšem času tudi za praznik kostanja (Liško je znano po maronih).

Ostro kot nabrušeno rezilo

Ostala bi prijazna zgodba o trudu za ohranjanje izročila in poživljanje zamirajočega podeželskega kota, če ne bi proti marijaceljskemu kolaču svojega vselej ostrega glasu dvignil v Izoli živeči 78-letni liški rojak Frane Goljevšček. Vnetega in nepopustljivega polemika je pravnik in nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic nekoč takole označil: »Tudi g. Frane Goljevšček iz Izole očitno spada med tiste, ki jim ne desetletno javno pojasnjevanje, ne odločbe ustavnega sodišča, ne sodba evropskega sodišča za človekove pravice ne pomenijo nič (...).«

Goljevšček uvodoma pojasni, zakaj nasprotuje zaščiti marijaceljskega kolača: »Moj rojstni kraj je v krajevni skupnosti Lig (nad Kanalom), ki je v prejšnjih časih delovala kot župnija s cerkvijo Marijino Celje. Moč in vpliv cerkve sta po drugi svetovni vojni upadla, to pa se danes trudi popraviti krajevna cerkvena skupnost. Njej se je porodila želja obnoviti že pozabljeni artikel, kolač, ki so ga pekle gospodinje predvsem za velike praznike, in ga zaščititi. Do tod vse prav. Vendar kolač so poimenovali 'marijaceljski kolač' (napačno izpeljan pridevnik!) in mu nadeli vrednost etnološkega artikla in v ta namen pridobili občinska sredstva kot tudi sredstva evropskega sklada za razvoj podeželja.«

Goljevšček si, kot sam pove, prizadeva »v celoti ovreči ta lažen kolač« že pet let. O njihovi zablodi, kot pravi, je pisal mnogim zagovornikom tega kolača, med njimi predsedniku liškega turističnega društva Simonu Žnidarčiču, kanalskemu županu Andreju Maffiju, nosilki kolačeve recepture Zori Markič in še mnogim. Odpisal mu ni skoraj nihče. Vzrok je najbrž v rafalih Goljevščkovih graj namesto prej pričakovane podpore in pohvale za vloženi trud, da bi ta posebni piškot zaščitili in ohranili tudi zanamcem. Natresel jim je kup očitkov, med drugim, »namerno laž in nedopustno krivo zavajanje, nezakonito avtorstvo recepta, profitno prodajo in popolno zaščito izdelave in prodaje«. Zavestno potvorbo očita tudi filmskemu dokumentarcu etnologinje Darje Skrt, v njem nastopajočemu koprskemu škofu Metodu Pirihu itd.

V ozadju projekta Goljevšček, katerega besede so ostre kot nabrušeno rezilo, sluti zaroto Cerkve, skromnejšo vzporednico »finančnih manipulacij mariborske nadškofije«.

Pocukal inšpekcijo, evropski sklad

Ker mu sprva niso dovolili do listin, si jih je Goljevšček izboril s posredovanjem urada informacijske pooblaščenke Nataše Pirc Musar. Tako mu je kanalska občina morala izstaviti kopijo sklenjene pogodbe z Zoro Markič skupaj z receptom za marijaceljski kolač. O zadevi pa je iz svojega zornega kota obvestil tudi Evropski sklad in inšpekcijo.

Občino je po Goljevščkovi prijavi pregledal inšpektor, ob kolačevem je vpogledal še okoli deset drugih proračunskih projektov, a po štirih delovnih dneh ni odkril nič spornega.

Smo pa med našim obiskom v Kanalu ujeli, da naj bi se Goljevščku občinarji zamerili, ker so bili njegovo knjigo Modrina nad Maricelom pripravljeni podpreti z le 50 evri – ki jih je potem užaljeno odklonil. In kar naj bi postalo ozadje njegovega nasprotovanja kolačevemu projektu.

Zora Markič vztraja, da je vsa zgodba o marijaceljskem kolaču pristna, in stoji za njo.

Je pa še povedala: »Takrat ko je za praznik kostanja Goljevšček svojo knjigo Modrina nad Maricelom prodajal v nekdanji šoli, me je prišel na dom prosit za piškote, da jih bo kupcem priložil za darilo. Trideset sem mu jih spekla. Saj mu sploh nič nisem računala, pa še ni bil zadovoljen. Da bi mi rekel hvala, nisem slišala, je pa potožil, da sem mu jih dala premalo. Tak pač je.«

O dokumentarnem filmu o kolačih je dodala, da ga je na cedejih poslala sorodnikom po svetu, navdušeni so se ji vsi zahvaljevali. Ob predstavitvi filma v Novi Gorici pa ji je zaploskala polna dvorana, kar ji pomeni veliko več kot Franetova graja: »Ne razumem ga, kaj ga moti. Meni se zdi, da kratko malo ne prenese, da še kdo drug kaj ve.«