Z elektriko 
bi se na Rake
 vrnili tudi ljudje

KOSTEL – Rake so opuščeno hribovsko naselje nad Kužljem ob Kolpi v občini Kostel. »Po končani obrtni šoli v Zagrebu sem 40 let živel in delal v Ljubljani, a me je vselej vleklo nazaj domov,« pripoveduje Jože Rački, 67-letni upokojeni urar. Zaselek je skrit globoko v gozdu, a na sončni legi, od glavne državne ceste pri Banjaloki oddaljen okoli deset kilometrov. Pot do hiše, kjer živita sama s partnerico, pelje po precej dobro vzdrževani gozdni cesti čez zaselek Stružnica s petimi hišami.

Energija je, elektrike ni

Jože in njegova partnerica Darinka Škvarč sta se ob prihodu na Rake zavestno odpovedala lagodnejšemu življenju v urbani okolici. Še nedavno sta morala po pošto hoditi v vaški nabiralnik v Banjaloko, do trgovine je pot še daljša. »Ni mi težko, prej bi rekel, da se na poti polnim z vrelci energije, ki je tu izjemno močna,« pravi Jože.

Voda v hišne pipe priteče iz posebnega zajetja, saj vodovoda tu ni. Kapnico po ceveh poganja motor in je kristalno čista, se pohvali. Največji križi so z elektriko. Gospodar trdi, da mu občina Kostel s tem jemlje pravico do bivanja na rodni grudi. »To je edina vas na Kočevskem, ki je brez javne elektrike, čeprav je prva žarnica nedaleč od nas zasvetila že pred več kot 100 leti. Rotim jih, da ne gre le zame, saj bi z vodo, elektriko in telefonsko povezavo ti opuščeni kraji znova oživeli. Že desetletje jim to dopovedujem, a župan Valentin Južnič in njegova uprava zgolj obljubljajo, naredijo pa nič. Namestili so le pet tabel ob cesti,« ne skriva jeze.

Veliko denarja za malo ljudi

Župan Kostela se z Jožetovimi trditvami ne strinja. »Za elektrifikacijo vasi bi morali zagotoviti veliko denarja za malo ljudi. Ne glede na to si prizadevamo, da bi do tam napeljali daljnovod, ki ga sicer nikoli ni bilo,« pojasnjuje Južnič. Z enoto Elektro Ljubljana v Kočevju so leta 2009 razgrnili načrte, ki naj bi jih, obljublja župan, kmalu znova dali na mizo. Naložbo opredeljuje kot finančno nesmotrno, občina pa bi lahko primaknila denar za polovico investicije pri izvedbi gradbenih del, pravi Južnič. V drugi fazi bi lahko elektriko z Rak (do tu je naložba ovrednotena na okoli 100.000 evrov) pripeljali še v vas Stružnico in do gozdarskih koč, kar skupaj nanese okoli 300 tisočakov. Župan bi rad spremenil traso in Rake povezal s Starimi Žagami, kar je dlje, pa še več je parcel lastnikov, ki živijo tudi v Ameriki, tako da bi bile težave s soglasji večje, opozarja Jože.

Tako še naprej ostaja pri elektriki iz bencinskega agregata; ta mu poganja tudi žago, ki si jo je omislil sam. V svoje omrežje je vključil tudi pomožne naprave: akumulatorje, usmerjevalnike in še nekaj zanimivih naprav, ki jih je izdelal sam in jih ima v vsakem prostoru. Z družico izkoriščata številne alternativne vire energije, vendar kljub temu upata, da bo na Rakah nekega dne le zagorela luč iz pravega električnega omrežja.

Traktor je vselej pripravljen

»Te dni nisem imel mirnega spanca. Nebo se je odprlo, snega je zapadlo skoraj za poldrugi meter. Občina sicer čisti gozdno cesto, a je rezervoar na mojem traktorju vedno poln, verige pritrjene na kolesa, jaz pa v pripravljenosti. Ni kaj, tudi to sva vzela v zakup za življenje v tej hribovski vasi,« razloži Jože.

»Ljubljana je drugačna. Tukaj imava svoj mir, čeprav se včasih, najpogosteje zjutraj, moj pogled sreča s spokojnimi pogledi raznih živali, tudi medvedov. Kadar odideva z Rak, se vselej odpraviva z mislijo, da se čim prej vrneva,« pojasni Darinka.

Jože doda, da je tu preživel mladost, zato se je z veseljem vrnil. Če ne bi bila več pri močeh in ne bi pomagala drug drugemu, o pravljičnem življenju sredi mogočnih gozdov ne bi mogla govoriti. Gospodar ima tu mir tudi za pisanje. Knjiga o bogati urarski tradiciji teh krajev, ki jo je napisal skupaj z drugimi avtorji, naj bi izšla konec leta.