RIBNICA – V spodnji sobani mogočne Maticove etno hiše v Ravnem Dolu, razpotegnjeni vasici v soteski potoka Ravnodolščice pod Brinovim Gričem med Sodražico in Ribnico, kjer so božji poslanci pred skoraj 400 leti dali zgraditi štiftarsko (Nova Štifta) cerkev Marije Vnebovzete, je vsestranski Ivan Šega na polico položil svojo peto leposlovno knjigo.
»Sem ponosen dedek treh vnukinj,« se igrivo pohvali in toplo nasmeje: »Pa že več kot petdeset let čisto zares Marinkin mož.« Ob pogledu na ženko se mu živo zasvetijo oči.
Meditacijski križev pot
Ob pisateljevanju, ki ga dojema kot svojo upokojensko vsakdanjo delovno obveznost, se Ivan preizkuša še v marsičem. Morda na prvem mestu v čebelarstvu. Na sončen travnik je postavil čebelnjak in ga obogatil z dvema ležiščema ter s čebelarsko komoro. V ribniškem društvu so v času, ko je bil Ivan tajnik, na kraških vrtačah na Bregu postavili dom čebelarjev. Takrat je napisal knjigo o čebelarstvu v Ribniški dolini. Vodil je tudi ribniško društvo upokojencev. Prepeval je v cerkvi pri Novi Štifti, nato 25 let v Partizanskem pevskem zboru, zdaj v kvartetu Zvon.
Postavil je tudi prav poseben križev pot: pred šestimi leti je Maticovo etno hišo s 14 križi, duhovnimi postajami, povezal z baročnimi spomeniki pri Novi Štifti. Priporoča: »Na vsaki postaji v borovem gozdičku lahko premišljamo o sebi in svojih dejanjih.«
Pred časom je tudi oral ledino vsebinske zasnove sodraškega Tržnega dne. Pisal je skeče in nekaj let vlekel niti junijske tridnevne prireditve Večer na trgu, kulturne poslastice v spomin na trške pravice, ki jih je Sodražici podelila cesarica Marija Terezija. Z znanjem, ki ga človek mora srkati, vse dokler ga stvarnik ne pokliče k sebi, se Ivan napaja v okviru projekta Univerze za tretje življenjsko obdobje v Kočevju.
Že peto leto Maticova etno hiša gosti Likovni ex tempore, ki sredi junija v naravo zvabi umetnike tretjega življenjskega obdobja.
Na mladostnih stezicah
Ob upokojitvi, ko se vsakomur zastavi vprašanje, kako in kam naprej, je svoji Marinki zaupal: »V Ravni Dol, na stezice najine mladosti se bova vrnila!« Seveda mu je družica, po 40 letih službovanja v Ljubljani, željo uslišala.
Ponovno v domačem kraju se je lotil pisanja svoje življenjske, recimo ji tako, diplomske naloge. Pogled v zgodovino kmečkega gospodarstva v sodraško-ribniški dolini je strnil v tekoče napisani brošuri Etno hiša. Iz nekdanjega skednja je z umom in rokami preurejena zrasla Maticova etno hiša. Ivan se je z njo izkazal kot varuh kulturne dediščine na Ribniškem. Leta in leta je zbiral »po cajl'm svajt' znane« izdelke iz suhe robe in jih zlagal na police Maticove hiše: »Da bi nikoli ne utonili v pozabo.« Med ogledom obiskovalca in občudovalca dediščine navdajajo vprašanja, kot so: »Kaj je pinja? Kaj je baba? Kako so oblikovali maslo v lesenem modelčku z odtisom cvetnega motiva? Čemu služi rešeto?«
Pa ne le da jih zbira, Ivan zna vse lesene predmete tudi narediti: »Že mlad sem se naučil izdelovati vitre, rete, škafe in ribežne. Nosil sem tudi krošnjo in kanon, ob očetu vselej pilil obrt, ki je bila kruh z devetimi skorjami.«
Hišo je poimenoval po svojem dedu, krošnjarju Matiji. Iz hvaležnosti mu je vnuk na častno mesto v muzeju postavil sliko. Dvakrat je Matijo odneslo čez lužo, obakrat se je vrnil, domov pa prinesel tole modrost: »Kdor moliti ne zna, na morje naj se ne poda.«
Umetelnost suhorobarstva je Matija prenesel na sina Janeza, ta pa naprej na Ivana.
Zgodbe iz življenja
Poleg bralnega zapisovanja, ki je povezano z izročilom, je Ivan, kot smo dejali že uvodoma, napisal pet leposlovnih knjig. Skozi najnovejšo, Dekle z juga, plete zgodbo glavne junakinje, ki doživlja usodo ene izmed 25.671 oseb iz leta 1992. Kot gimnazijka, katere starši so v te kraje prišli z juga nekdanje države, hči očeta podoficirja JLA in matere, zaposlene v vojaški pralnici, po razpadu skupne države in za nameček še družine ostane sama v novi državi. Nenadoma ugotovi, da je v njej brez državljanskih pravic, postane izbrisana. Zanosi in še dijakinja rodi otroka, z njim se mora prebijati skozi življenje. Z vztrajnim in trdim delom doštudira igralsko akademijo, uveljavi se kot scenaristka in režiserka.
Ozadje zgodbe je družbeno dogajanje v letih po osamosvojitvi Slovenije, omenjeni so tudi nekateri politični dogodki, razkriva Ivan: »Z glavno junakinjo sem želel osvetliti tudi to plat nove, mlade države.«
Že v prvi knjigi Ljudje pod Boncarjem je Ivan pokazal, da je mojster peresa, kar je zatem potrdil v knjigah Ona in on ter Profesor. Sredi vnetega pisanja je Ivana dvakrat streslo, kot pravi sam.
Junake in zgodbe četrte knjige, Mokarice, je umestil v domači kraj pod Novo Štifto. Junakinje prepleta telesna ljubezen z erotično in dušno, kot je v spremni besedi zapisala prof. Jožica Pečnik: »Obe Mokarici, Frida in Ana, sta na začetku pripovedi noseči z istim moškim, kar se ponovi v zadnji sliki, v kateri je ena od Mokaric noseča, če pretiravam, z dvema moškima oziroma z nobenim od njiju.«
Pred našim slovesom Ivan razkriva, da je na poti že šesta knjiga: »Orodje je zloženo, na vrsti so tajkunske zgodbe.«
Z motorjem gor in dol po deželi
Ko ga telo opozori, da naj le malce izpreže, pa Ivan Šega zajaha motorno kolo, ki si ga je kupil za 71. rojstni dan, in ovinek pred glavno cesto ubere razgledno pot k prelestim širše ribniške dežele.
