PODLIPOGLAV – Ko so se na začetku marca slovenski in tuji strokovnjaki ukvarjali s četrt tone težko bombo, ki je ležala 21 metrov globoko pod površino Piranskega zaliva, so o tem poročali tudi mediji. Novica z Obale je prispela v Podlipoglav v neposredni okolici Ljubljane, kjer se je vaška družba zaklepetala o bombastični novici.
Ko pa je zbranim spregovoril 82-letni Miha Levičnik, so vsi onemeli: »Poglej, kakšna panika je zaradi te piranske bombe dvajset metrov pod morsko gladino, jaz pa imam tamle dve taki, pa samo na treh metrih globine zakopani.« Potem ko so ga jeli spodbujati, da bi vendar prijavil zadevo, jih je sprva zavrnil: »Ah, saj nima smisla, 70 let sta notri. Pa še na poti sta, po kateri vozimo, to miruje,« je razložil.
A pogovor je v Mihi v naslednjih dneh in tednih zasejal kal dvoma – je res prav, da molčim, se je spraševal. »Pa še nekaj je: sem edini, ki še natančno ve za bombi in kje sta zakopani,« navrže še en razlog za samoprijavo. »In potem nisem več ugibal, če 'čem prijaviti tile, ki ju imam spravljeni,« kar malce hudomušno pojasni klic, zaradi katerega so v Upravi Republike Slovenije za zaščito in reševanje v četrtek dopoldne na kratko obvestili javnost: »Ob 9.51 je občan prijavil, da sta z dedkom pred mnogo leti zakopala dve letalski bombi iz druge svetovne vojne štiri metre globoko.«
Vesna Marčič z uprave je pojasnila, da so pripadniki enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi na ogled v Podlipoglav prispeli dobro uro po Levičnikovem klicu: »Z detektorjem kovin so opravili pregled terena, kjer naj bi bili štiri metre globoko zakopani dve letalski bombi, ki ju je med drugo svetovno vojno odvrglo letalo zavezniških sil.« Pri pregledu so zaznali dva signala, ki navedbo potrjujeta.
Bombi ne eksplodirata
Levičnikov spomin se vrne v jesen 1944 ali pomlad '45, ko je imel 12 let, vihra druge svetovne vojne pa še ni povsem prešla: »Podnevi sta dve zavezniški letali mosquito leteli bombardirat Zalog, kjer so imeli Nemci zaloge goriva. Videl sem, ko sta letela tja in nazaj, pri njuni vrnitvi je naenkrat završalo po zraku.«
Domačini so mislili, da sta odvrgli prazne cisterne. »Ko pa sem šel pogledat, sem videl dve luknji, pa 'lih na poti,« nam kaže rob gozda, kjer vodi gozdna pot do travnika. V globokih luknjah sta nekaj metrov pod zemeljskim površjem ležali neeksplodirani bombi. Kmalu po padcu se je na kmetiji Levičnikovih oglasila oblast: »Prišla sta dva nemška policaja, no, naša sta bila, ampak glih v Nemčiji je bilo takrat, in sta ugotovila, da gre za 250-kilogramski bombi. Enako kot je včeraj rekel strokovnjak z detektorjem kovin!«
Domačini so potrebovali gozdno pot, zato so jo sami popravili oziroma zametali: »S starim očetom Mihaelom sva šla gor, on je zametal, jaz pa sem se bal, da bo vse eksplodiralo,« se spominja Miha, takrat deček, zdaj sam sivolasi očak. Zemlja je prekrila bombi, čas pa spomine. A vse privre v svojem času, ki je očitno napočil.
Z bombama se bodo zdaj ukvarjali strokovnjaki, ki pripravljajo elaborat za odstranitev nevarne najdbe. »Če ju bo mogoče premakniti, bomo to storili, v nasprotnem primeru pa bo potrebno uničenje,« obe možnosti razpleta bombne situacije razloži Marčičeva.
Piranska bomba, ki je v Levičniku spodbudila spomine in samoprijavo, je bila obravnavana kot nevarna, dokler niso ugotovili, da na srečo nima vžigalnika, ki bi ribe in ljudi pognala iz morja v zrak. Ob omembi možnosti razstrelitve pa se Levičnik kanček zdrzne: »A, tisto pa bolje da ne, bo velik krater naredilo …«
