Z Brda je moral zaradi jelenove juhe

Emil Milan Kuferšin, 70-letnik iz Trzina, je po poklicu kuhar. Kar nekaj let je kuhal tudi za nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita. Izid njegove knjige Bil sem kuhar maršala Tita po naključju sovpada z nekdanjim dnevom mladosti, ki so ga v SFR Jugoslaviji praznovali 25. maja kot rojstni dan jugoslovanskega voditelja.

Emil Milan Kuferšin je po upokojitvi spoznal, da mu pero lepo teče. In začel je pisati. Najprej je izdal pravljico za otroke Jabelček, nato pa še nekoliko obsežnejše delo Oj, Trzin, ti dolga vas. Nazadnje se je lotil spominov, knjiga Bil sem kuhar maršala Tita je avtobiografski presek njegovega življenja. Tudi življenja s kuhalnico, med drugim za Jovanko in Josipa. Poleg tega se ukvarja še z rezbarstvom in poje v pevskem zboru Žerjavčki.

Union, Lev, Brdo

»Za kuharja sem se izučil v hotelu Union v Ljubljani leta 1960, nato sem odšel v hotel Lev, kjer sem bil poldrugo leto, zatem pa sem prišel za kuharja v takratno skupščino,« pripoveduje Kuferšin. »Nekega dne me je poklical šef protokola in me vprašal, ali bi šel za kuharja na Brdo. To je bilo zame lepo presenečenje, saj sem bil takrat star šele 27 let. Lepo obdobje je bilo to, v čast mi je bilo, ampak kuhati na Brdu je bilo tudi precejšnje breme. Ko si prišel v predsednikovo rezidenco, so se za teboj zaprla vrata.«

Zanima nas, kdo je pripravljal jedilnike za Tita, ko je prišel na Brdo. »To je bil protokol, nekaj pa sem jih napisal sam,« pove Milan. »Včasih so tudi kaj spremenili, na primer namesto govedine so dali piščanca in podobno. Malo so se morali vtakniti še v to delo, saj je bila to njihova služba in so jo morali seveda tako tudi upravičiti.«

Kuhal je za predsedniški par in njune goste. »S Titom in Jovanko ter z gosti skoraj ni bilo stikov, razen z Jovanko, s katero smo pregledovali jedilnike in kaj spremenili ali popravili,« se spominja. »Zjutraj smo prišli v grad, potem smo šli takoj v kuhinjo ter začeli so se priprave in delo. Imel sem kar nekaj dobrih pomočnikov, vendar si bil odvisen le od samega sebe. Največkrat je šlo po sistemu pomagaj si, kakor veš in znaš. Ni bilo dovolj, da si znal kuhati, moral si vse tudi organizirati.«

Zaradi Jovanke 
odrezal stegno

Delo je bilo obremenjujoče in to potrjuje tudi naslednja zgodba. »Spominjam se, da je Jovanka, ko so bili gostje že v hiši, na hitro spremenila jedilnik. Zaželela si je, da bi jedli divjačino, mladega divjega prašička, in postrvi. Ko sem zjutraj prišel na Brdo, sem opazil, da sta v nekem kozolcu visela divja prašička. Vzel sem nož, se napotil h kozolcu in odrezal eno stegno s kožo vred. Preden sem šel, sem prižgal pečico na 300 stopinj Celzija. Ko sem stegno imel, sem se lotil priprave. Odstranil sem kožo, meso ločil od kosti ter dodal slanino, zelenjavo in začimbe. Ura je bila dvanajst in ob enih popoldne je bila divjačina že na maršalovi mizi. Nekdo mi je nalovil postrvi in jih tudi očistil, ampak z ribami ni bil tak problem kot z divjačino.«

Kaj pa s Titom, je imel neposredni stik, če je že kuhal zanj in za njegove goste? Pravi, da se je to zgodilo le enkrat, in sicer ko je na obisk k maršalu na Brdo prišel palestinski vodja Jaser Arafat. »Za kosilo naj bi postregli šašlike, meter dolga nabodala, na katerih je različno mešano meso, vmes pa vse vrste zelenjave, na primer paradižnik, paprika in podobno, in potem se vse to vrti nad ražnjem. Bilo je nekje sredi 70. let prejšnjega stoletja. Nobenih naprav nismo imeli, tudi plinskega žara ne, zato smo zadevo izpeljali kar v naravi. Neki fant je zakuril ogenj, naložil metrska polena in šašlike sem vrtel nad ognjem oziroma žerjavico. Potem sta k meni, ko sem pekel jed za kosilo, prišla Arafat in Tito. Broz je seveda opazil, kako sem nabodala vihtel nad ognjem, in me pokaral, da se to ne dela tako. Povedal sem mu, da nisem imel druge izbire, saj ni bilo pravih pripomočkov za peko, torej ražnjev. Nasmejal se je moji domiselnosti, potem pa sta z Arafatom nadaljevala sprehod.«

Polkovnik je ponorel

Maršal ni imel kakšnih posebnih želja med bivanjem na Brdu, poudarja Titov kuhar. »Bil je skromni jedec, vsekakor pa so morale biti jedi pripravljene okusno. Le enkrat so imeli gostje pripombo, da so bile pečenice kisle. Naredil sem jih namreč v rebuli, v kateri sem jih nekoliko podušil. In kdor tega ni vedel, je preprosto rekel, da so bile kisle.«

Kuharji v kuhinji niso bili sami. Poleg njih so bili ljudje, ki so preverjali, kaj so kuhali. »Tito je imel v ekipi dva sanitarna inšpektorja,« je odkrit Milan. »Prihajala sta v kuhinjo, in to – ne boste verjeli – z Geigerjevimi števci. Poleg tega so inšpektorji preizkušali hrano, preden smo jo postregli gostom in seveda maršalu Titu. Bali so se radioaktivnosti, najnevarnejša bi lahko bila paradižnik in paprika, ki sta tudi najbolj dovzetna, da bi bila radioaktivna.«

Tako kot je bil začetek Kuferšinove kuharske kariere svojevrstno presenečenje, je bil prav tak tudi konec, vendar ne prijeten. »Ne spominjam se natančno, za koga sem kuhal oziroma kdo je bil takrat gost predsednika Tita,« Emil Milan Kuferšin končuje svojo pripoved. »Kosilo je sicer minilo brez zapletov. Potem pa je prišel upravnik Brda, upokojeni polkovnik nekdanje armade. Ponorel je in me spraševal, kakšno juho sem skuhal. Zelo dobro se spomnim, da sem takrat pripravil krepko, torej čisto jelenovo. Težko je vojaškim osebnostim dopovedati, kaj pomeni čista juha, torej da na njej ne sme plavati maščoba. Nadiral me je in vpil, zakaj na juhi ni bilo nobenega cinka. Bil sem precej užaljen in še honorarno plačilo so mi znižali. In sem jim po telefonu lepo povedal, da me na Brdo ne bo več in naj najdejo koga drugega. To sem lahko naredil, ker nisem bil v partiji. Za menoj je potem na Brdu kuhala žal prezgodaj umrla Olga Markovič.«