Nezadovoljni z delom državnih organov Republike Slovenije in mačehovskim odnosom do njihove deželice med Gorjanci in Kolpo so Belokranjci pred tremi leti razglasili Svobodno belokranjsko ozemlje (SBO). Uvedli so svoje pasoše, vinjete oziroma vinojete, goldinarje, razglasili vino metliček za protokolarno, v Radovici odprli šolo Bistra buča, v Gostišču Veselič v Podzemlju pa začeli prodajati vozniška dovoljenja, profesorske, doktorske in magistrske diplome, razmišljajo tudi o svoji banki, ki naj bi v njihove kraje privabila čim več lopovov, osebnih izkaznicah z ogledali namesto slik, o svoji vojski z enim samim vojakom in fračo kot orožjem, o policiji brez radarjev, skratka o vsem, kar spada k sodobni, gospodarsko, kulturno in športno razviti državi brez parlamenta, kajti prazno slamo mlatijo vsako leto na Lokvici pri Mariji in Otu Nemaniču na škupanju. Oto je namreč eden redkih slovenskih obrtnikov, ki znajo pokriti hišo z rženo slamo.
Pouk poteka v 250 let stari stavbi v Radovici v metliški občini, in sicer na prav tak način kot v 60. letih prejšnjega stoletja. Učitelj Jože Matekovič nima pedagoške izobrazbe, ima pa zato med poukom v rokah palico, v razredu, opremljenem s starim pohištvom, Titovo sliko, lavorjem z vodo in morsko spužvo za brisanje table, pa še kot s koruzo, kamor pošlje klečat poredne učence. Učna ura traja 45 minut. »Učenci« spoznavajo Belo krajino ob obilnem smehu, za katerega poskrbi učitelj Jože, ki je tudi restavrator in odličen amaterski igralec. Pri učni uri so tako upokojenci kot tudi osnovnošolski otroci, tisti, ki praznujejo obletnice valete ali mature, in tisti, ki so preprosto na izletu po čudoviti deželici belih brez, metliške črnine in slastnih pogač.
Le nekaj metrov od šole Bistra buča stoji Jožetova rojstna hiša, opremljena s starim pohištvom in mogoče si jo je ogledati. V kletnih prostorih so razstavljene kosti, stare 27.000 let, ki so pripadale medvedu, ki je našel zatočišče v bližnji jami in tam dočakal bridko smrt. Šola Bistra buča v Radovici deluje vse leto, tudi med počitnicami ter ob sobotah in nedeljah, je med najbolj obiskanimi turističnimi zanimivostmi na SBO. Z njo se lahko kosata le Belokranjski muzej v Metliki in Slovenski gasilski muzej prav tam. Učenci po učni uri v Bistri buči prejmejo spričevala z ocenjenim vedenjem, kar je spravilo eno od obiskovalk – učenk – v slabo voljo, ker je bilo njeno vedenje ocenjeno kot nezadostno, češ kaj bodo rekli njeni vnuki, ko bodo videli, da se je njihova stara mama pri pouku neprimerno vedla, ko pa je v njihovih očeh vzorna in vedenjsko povsem idealna.
Na pravkar ustanovljeni univerzi, na Fakulteti za vinske vede v Gostišču Veselič v Podzemlju, pa prodajajo vozniška dovoljenja (nekdaj so jih hodili Belokranjci kupovat v Karlovec), profesorske doktorske in magistrske diplome. Na SBO nočejo zaostajati za razvitim delom Slovenije, kjer je kupovanje (in prepisovanje) takih listin že dlje praksa, tudi med poslanci. Po krajšem preverjanju znanja, ki ga opravi Andreja Veselič, ona si je profesorsko diplomo kupila prva, rektorat izda kupljene papirje vsakomur, ki to želi. Vozniškega dovoljenja SBO pa ga tistim, ki se odločijo za nakup, ne more vzeti še tako strog policaj, kajti dovoljenje je last SBO in ni ga junaka, ki bi lahko državi kaj vzel. Prekrške, plačilo pijače, zapišejo v dovoljenje, seštevek zapravljenega denarja pa na koncu meseca lastniku zagotovi popust pri plačilu jedače ali pijače v Gostišču Veselič.
Ambasada v Ljubljani Zadnji torek v oktobru bo SBO dobilo prvo ambasado. Odprli jo bodo v Gostilni Jureta Pečariča v Ljubljani. Takrat bo nad vhodom zavihrala tudi zastava SBO. Bela bo, na njej pa podoba Belokranjca z barilčkom in Belokranjice s pogačo v rokah. Pod njima pa jagenjček na ražnju. Delo, kot vsa likovna podoba SBO, karikaturista Branka Babiča, Novome- ščana s hrvaškimi koreninami in z ženo iz Gradca. Celotna zamisel SBO pa se je porodila v glavi Tonija Gašperiča. |
Za vstop na SBO potrebujete pasoš, ki ga nabavite v Gostilni Petra Badovinca na Jugorju. Z njim uveljavljate popuste pri gostilničarjih, vinarjih in vinogradnikih v Beli krajini, pri mojstrih domače obrti in drugih ponudnikih turističnih storitev. Na spisku jih je že več kot 40, seznam pa se daljša iz dneva v dan. Vsak obisk pri komer koli s seznama vam ožigosajo z žigom, datumom in podpisom v pasošu, in ko imate izpolnjene vse za to namenjene rubrike, prejmete nagrado. Na primer panoramski let nad deželo belih brez z balonom ali brezplačen vikend paket v katerih od dolenjskih toplic. Lastniku samolepne vinojete pa bodo mestni redarji priznali 50-odstotni popust na vseh belokranjskih brezplačnih parkiriščih. Če boste pri Badovincu ali Veseliču naročili protokolarno vino metliček, ki ga polni Tone Kostelec - Dolc iz Drašičev pri Metliki, vam ga bodo postregli z belimi rokavicami. Kostelec si je pred dvema letoma spremenil priimek in se zdaj uradno piše Vinopivec, torej ne več Kostelec.
Oče metlička je Tone Omerzel, Gračan, ki nima doma niti ene same trte. Gostilna Petra Badovinca na Jugorju je prava turistična carina: potnike, ki na SBO ne smejo prinašati slabe volje, depresije ali vina iz drugih vinorodnih dežel, tudi pregledajo, če tako želijo. Peter Badovinac je ključar SBO. Sveti Peter ima ključe od nebes, Badovinac pa ključe SBO. Tudi SBO je svojevrsten raj, nebesa v deželici s čisto in toplo reko Kolpo, prijaznimi ljudmi, dobrimi vini in izvrstnimi odojki ter janjci z ražnja.
