Resnica pove, da se na goro ne povzpne zato, da bi te videl svet od spodaj, ampak da bi ga z vrha videl sam. Nekaj s pogledom pod seboj, če seveda ni megleno, najlepše, najbolj intimne koščke sveta, pa v sebi. Že na poti proti vrhu se z vsakim korakom zaveš, da zmoreš več kot v navadnem dnevu. Smo pred dnevi stopali po precej mokri triglavski poti, kot že naši predhodniki, ob skupini stotih. Leta 1966 so si naši ta stari kolegi izmislili pohod, ko gre sto žensk na Triglav. Enkrat naj bi bilo. Mimo je pol stoletja in še dve leti povrhu, ko smo speljali letošnji, dvainpetdeseti pohod. Gremo v načrtovanje že tistega v naslednjem letu.
Tam nekje nad Vodnikovim domom se je eden štajersko naglašenih gornikov, ki se je vračal v dolino, sesedel na skalo in čakal, da se kolona posmuka mimo. Mi je, ko sva bila iz oči v oči, navrgel vprašanje, ali je kaj zoprno peljati sto bab na Triglav. Sem se za trenutek ustavil, poškilil nanj po rovtarsko in mu dejal, da nikoli nisem šel s stotimi babami na Triglav. Z babami pa že ne! Niti na kakšno drugo goro nisem spremljal bab. So bile ob meni Ženske. Dekleta, Punce. Gospe, Gospodične in Rožice, same Krasotice, ki jih, ker pogumno stopijo na pot, z velikim veseljem in ponosom, zapišem vsakič z veliko začetnico! V gojzarjih in z nahrbtnikom, preznojene in odkrito navdušene, kljub naporu, so najbolj privlačne. Sva si pokimala. Možakar je spoznal, da mu je iz ust ušla bedastoča. Čeprav tega nisem pričakoval, je vsem pohodnicam, ki so bile par korakov pred mano in za menoj ter so slišale najino pogovarjanje, navrgel opravičilo. Pošteno in iskreno.
V letih, ko bolj kot ne za lastno veselje in družbo drugim skačem po poteh nad dolinami in poskušam sebe na vertikalnih ostenjih, sem spoznaval eno in osnovno resnico: v gorah ne moreš blefirati. To danes, ko je bolečina v mišicah po sestopu dokončno popustila, vedo tudi naše letošnje deklice, ki smo jim potrpežljivo kazali pot do vrha. Ni namen vsakoletnega organiziranja pohoda dosegati nekih rekordov, presežkov in si lepiti etikete superiornosti. Tistega leta, ko podpisani še nisem lulal v pleničke in so prvič šle ženske na Triglav v formacijski obliki stotih, jih je vodila ideja čistega gorništva. Z upanjem, ki ni ob Aljaževem stolpu, temveč v dolini, ko je pot še pred teboj, priti do vrha Triglava. Nič drugega. Tako takrat, enako danes.
