Avtoštop ni le brezplačen način prevoza. Dvignjeni palec ponuja dober način spoznavanja ljudi in tujih dežel. Običajno domačini radi ustavijo popotniku in neznancu, da se lahko pogovarjajo, da kaj povejo o svojem kraju, o sebi, da od popotnika kaj zanimivega slišijo in da ob mimogrede narejenem dobrem dejanju vzpostavijo svojevrstno, čeprav le enkratno prijazno prijateljstvo. Gre za doživetje, ki vsekakor ni primerljivo s poceni in zadnja leta sila priljubljenimi prevozi prek spletnih strani. Ti so mnogo bolj udobni, a avtoštoparja Mirana Ipavca, ki je napisal knjigo Avtoštoparske zgodbe, ne pritegnejo. Avtoštop ni izumrl, in morda ima prav zaradi njegovih zgodb tudi pri nas znova nekaj več privržencev.
Človek kar težko verjame, da ste si nabrali avtoštoparsko kilometrino, daljšo od povprečne razdalje med Luno in Zemljo, ki je 384.403 km. Ste kot avtoštopar drugačni kot v običajnem življenju?
Sem pač tak, da mi ni problem v petek popoldne zamenjati obleko s kravato za potovalno opravo in si nadeti bel klobuk ter čez vikend do ponedeljkovih poslovnih obveznosti na primer skočiti do Amsterdama ter nazaj. Zanimajo me ljudje. Sem komunikativen, znam kar nekaj jezikov in na potovanjih se dogajajo zanimive zgodbe, ki človeka bogatijo, delajo bolj tolerantnega in sprejemljivega, tako da na življenje gledaš malo drugače. Postavlja te pred najrazličnejše izzive, zato mi je postal način življenja. Ob njem pridobljene izkušnje mi pomagajo v življenju. Tako tudi dokazujem, da ta način prevoza še ni izumrl.
Kljub temu zadnja leta še zlasti na dovozih na avtoceste ni več opaziti toliko avtoštoparjev kot nekoč.
Včasih se kje ob cesti res počutim kot poslednji mohikanec, a opažam, da je štoparjev spet nekoliko več. Zaradi spoznavanja ljudi in dogodivščin, ki jih človek lahko doživi le na avtoštopu, ter ne nazadnje zaradi pomena za vsestransko socializacijo mladih mu celo napovedujem lepšo prihodnost. Prepričan sem, da se bomo z dvignjenimi palci in napisi, kam gremo, ob cesti v poletni sezoni srečevali predstavniki vseh narodov. Med njimi bo gotovo tudi kdo, ki bo tam zaradi moje knjige. Z opisi svojih izkušen in prigod je izšla pred dvema letoma v slovenskem in angleškem jeziku, zdaj pa jo pripravljam še v nizozemskem, italijanskem in srbskem. Po osebnih kontaktih in tistih na spletu lahko rečem, da se avtoštop vrača. Precej spletnih strani je namenjenih izmenjavi štoparskih izkušenj. Vse več je vprašanj in odgovorov, kdaj in kam štopati, kam se postaviti ipd.
Prihaja renesansa avtoštopa?
Slovenci nimamo posebne tradicije. Nimamo avtoštoparskih klubov in celo med študenti ga je malo. Mlade na Nizozemskem družbeno okolje že vrsto let stimulira, da potujejo tako. Priporočajo jim, da tudi tako spoznajo svet, druge narode, kulture in se, skratka, socializirajo. Tam se zbere po več kot deset avtoštoparskih parov in si določi pot, na primer od Amsterdama do Ljubljane. Vsak par prispeva 50 evrov, zmagovalca dobita pokal, zbran denar pa podarijo v dobrodelne namene. Poleg tega mladi danes drugače gledajo na svet, na to, kako živeti oziroma na svoj življenjski slog. Med njimi je vse več ekološke ozaveščenosti, tako da so za nekatere letala preveliki onesnaževalci. Ti mladi se bodo zaradi prijetnih doživetij v poznejših letih gotovo radi vračali, morda na kak drug način, vsekakor pa z debelejšimi denarnicami.
Veljate za našega najbolj prekaljenega avtoštoparja. Kako se je vse skupaj začelo?
Ko sem leta 1984 odslužil vojaški rok in prišel domov, sem pri 25 letih ocenil, da je pravi čas, da še malo pogledam, kako je po svetu, čeprav je bil avtoštop takrat že v zatonu. Pot sem začel 14. septembra in se je zavlekla na štiri mesece. V bistvu sem štopal na koncert Queenov v Milano, nato pa me je potegnilo na trgatev v francosko Savoyo in od tam v Pariz. Denar mi je hitro skopnel, zato sem po nasvetu prijatelja poskušal dobiti zaposlitev. Ob tem sem nehote naredil napako in dobil pomembno popotniško izkušnjo. Prijatelj, ki je delal tam, me namreč ni opozoril, da ga vodi temnopolta ženska. Ko sem vštopil, sem naletel ravno na njo, ko je pometala. Rekel sem ji, da bi rad govori s šefinjo, ona pa, naj kar povem, kaj želim. S svojim dotedanjim predsodkom sem vztrajal, da želim šefinjo, in takoj sem izgubil njeno naklonjenost. Od tam sem štopal v Valencio, da bi obiral pomaranče. Niti tam mi nekako ni uspelo najti dela, a sem ostal. Živel sem v šotoru in se najmanj tri ure na dan učil španščine, včasih celo ponoči s knjigo v roki pod javno razsvetljavo. Rad se namreč učim tujih jezikov, tako da sem pozneje doma opravil izpite za aktivno znanje italijanščine, angleščine, španščine in francoščine. Nato sem odštopal prek Andore nazaj v Francijo. Takrat sem se naučil štoparske potrpežljivosti. Od Valencie do Grenobla je namreč okoli 1000 km, jaz pa sem potoval kar 9 dni. Moj rekord za razdaljo 1000 kilometrov od Jesenic do Maastrichta je danes 9 ur. Nadaljeval sem do Kölna, domov pa sem prišel 12. januarja 1985. Vmes sem si dopisoval z mamo, ki mi je v enem od pisem napisala, da je videti, kot da živim potepuško življenje. Od takrat sem nad njim navdušen.
Kako si izberete cilj potovanja?
Koncerti in športne prireditve so od samega začetka namen mojih poti. Pogledam na splet, in ko vidim, kje igra naša reprezentanca, se odpravim tja. Najbolj me zanima nogomet, tako da sem nogometnih tekem naše reprezentance videl zelo veliko, niti na eni pa nisem bil v Sloveniji. Tako sem spoznal Mladena Rudonjo, Tino Maze, Tima Matavža, slovenske rokometaše z Vidom Kavtičnikom na čelu, bil sem na evropskem prvenstvu v košarki v Litvi, na paraolimpijskih igrah v London in še kje. Najraje grem do Nizozemske, kjer imam precej prijateljev in tudi sicer je to hvaležna avtoštoparska pot. Seveda me je zvedavost zanesla v vse druge evropske države, kjer so moje izkušnje ob srečanjih z ljudmi zelo dobre. Ob tem pa je res, da si zadnje čase, ko sem bolj izkušen štopar, postavljam za marsikoga morda neobičajne cilje oziroma osebne rekorde. Ti so povezani s čim krajšim časom, v katerem sem sposoben preštopati določeno razdaljo.
Avtoštop torej očitno ne ponuja le vznemirljivega potovanja, ampak postaja tudi oblika svojevrstnega tekmovanja oziroma podiranja rekordov.
Res mi marsikdo reče, da po dobrih 30 letih štoparske kariere štopam samo še zato, da podiram rekorde in da ob tem ne morem uživati kot sicer na potovanjih. A jaz pravim, da mnogo krajev že poznam, da raje spoznavam ljudi in da je bolj kot cilj pomembna pot. Kar nekaj nas je takih na svetu, čeprav Ginnessova knjiga avtoštoparskih podvigov ne mara. Naj omenim Antona Krotova iz Moskve, ki je preštopal že več kot 700.000 km. Obiskal me je v mojem muzeju in je znan po dobrodelnosti. V Hamburgu je na primer najel hišo, kjer so avtoštoparji lahko prenočevali zastonj. Tu je še legendarni Aleksej Vorov, ki je preštopal okoli sveta od Sankt Peterburga do Sankt Peterburga v 500 urah. Na tej poti je dobil direkten štop od Sankt Peterburga do Vladivostoka. Moj osebni rekord je 31 držav v 10 dneh oziroma 7450 km dolga pot, na kateri sem aprila 2015 zamenjal 88 avtomobilov in kamionov. Uresničil sem tudi cilj, da v enem letu naredim 40.000 kilometrov, kolikor jih je potrebnih za pot okoli sveta. Naredil sem jih 40.650. Svoje rekorde dokazujemo na spletu s prepričljivimi fotografijami, z računi in podobnim. Sicer pa sem se najbolj hitro vozil 280 km na uro med Heidelbergom in Frankfurtom s športnim audiem, samo z enim avtom sem naenkrat prevozil 1130 km z Jesenic do Utrechta, najdlje pa sem čakal 11 ur v Linzu.
Vas pri rekordih čaka še kateri izziv?
Rekel sem, da štoparsko kariero končam prihodnje leto. Do takrat pa imam še 8–10 ciljev. Najtežji bo obiskati 17 držav v 3 dneh. Lotil se bom tudi 10 držav v enem dnevu. Oktobra želim v treh dneh dvakrat preštopati do Nizozemske in nazaj, tu pa je še ideja o 7 evropskih prestolnicah, ki se začnejo na črko B, ki jih bi rad preštopal v treh dneh. Tega sem se že enkrat lotil, a mi ni uspelo. Tako še zbiram potrebne informacije, da v čim krajšem času obiščem Bern, Bruselj, Berlin, Bratislavo, Budimpešto, Bukarešto in Beograd. No, želim tudi, da moj Avtoštoparski muzej deluje še eno sezono, nato pa se bom umiril. Ponosen sem nanj, čeprav so v njem stvari, ki bi lahko bile tudi v muzej drugih popotnikov. Je precej interaktiven, igriv, informativen, poučen in predvsem navdušuje za avtoštoparsko obarvana srečanja. Prav neverjetno, koliko nekdanjih in tudi sedanjih avtoštoparjev z vsega sveta zdaj v Piranu z radostnim obrazom pokuka vanj.
Imate dolgoletne štoparske izkušnje. Kaj storiti, da tak popotnik kje ne obtiči?
Še noben avtoštopar ni še nikjer obtičal. Da dobiš prevoz čim hitreje, seveda pomaga sreča, od nje pa so pomembnejše izkušnje, da izbereš pravo mesto. To mora biti predvsem varno za zaustavljanje vozila in štoparja. Ponekod v Evropi imajo taka štoparska mesta označena s posebnim znakom z narisano dlanjo in dvignjenim palcem. Prizadevam si, da bi jih uvedli tudi pri nas. Če v eni uri ne dobim prevoza, zamenjam kraj štopanja in grem na kakšno lokalno cesto ali na bencinskem servisu koga vprašam, ali gre v isto smer. Skrbim tudi za svojo zunanjost in se redno brijem. Sicer pa je moja izkušnja, da ljudje v starejših avtomobili ustavljajo raje kot premožnejši v dražjih in da pri nas pogosteje ustavljajo tisti, ki imajo svoje korenine v republikah nekdanje Jugoslavije. O voznicah pa le to, da tudi če na papir napišeš, da greš samo nekaj kilometrov naprej, ne računaj nanje. Prav nerazumljivo, ko pa same, ko jim na primer poči guma ali imajo kako drugo okvaro, pričakujejo pomoč takoj. Nikogar, ki ne ustavi, ne obsojam, sem pa vesel vsakega prevoza. V Albaniji sem prisedel na konjsko vprego, na Bavarskem v ferrarija, tudi v avtomobil pogrebnega zavoda in v najrazličnejše kamione ter na motorna kolesa.
Mnogi se prav zaradi varnosti ne odločajo za tak prevoz ali jemanje avtoštoparjev. Kakšne so vaše izkušnje?
Slabih izkušenj nimam, saj sem prepričan, da človek, ki ti ustavi in te sploh ne pozna, ne more biti slab. Morda je to z njegovo zgodbo oziroma o tem, kar se kasneje pogovarjava, tisto, kar me še najbolj vleče v svet. Ustavil mi je neki Grk in me prestrašil s tem, da je med vožnjo izza pasu potegnil pištolo, češ da ga žuli. Nekega kmeta v Franciji sem vprašal, ali pozna cesto, pa je odgovoril, da tako dobro, da bi lahko vozil z zavezanimi očmi. In res je nato vozil z zaprtimi očmi, tako da sem mu dejal, da imam v vasi prijatelje, in mi je ustavil. Enkrat sem zagrabil za volan in tako rešil sebe in družino Makedonca, ki je med vožnjo zakinkal. Na motor pa ne prisedem, odkar me je v Chamberyju pobral eden, ki ga je s tujcem prevarala žena. Močno je bil razburjen in mi je vso pot razlagal, da mu bo odtrgal glavo in storil še kaj, jaz pa sem bil prav tako tam tujec. Pa še to. Ne vem, ali še kje na svetu ljudje med vožnjo telefonarijo toliko kot v Sloveniji.
