POLOŽNICE

Vztraja zaradi otrok

Objavljeno: 20.03.2017 19:24Posodobljeno: 20.03.2017 19:24

Brezposelna samohranilka pomaga invalidki, mi pa smo pomagali njej.

  • Neporavnani računi se kopičijo
  • Moniki koprivnjak ni težko zbrati neplačanih položnic za 150 evrov

LESKOVEC PRI KRŠKEM – »Zaradi varnosti sem morala zamenjati avto. Sposodila sem si denar, ki ga zdaj vsak mesec vračam, plačujem pa tudi šolnino, saj sem se odločila za izredno šolanje, tako da redne položnice občasno dajem na stran,« nam je v svojem pismu zapisala Monika Koprivnjak in dodala, da bi ji plačilo položnic prišlo še kako prav.

Šestintridesetletna mati samohranilka nas je sprejela v toplem in urejenem blokovskem stanovanju na Kovinarski cesti v Krškem. Blok je v neposredni bližini Doma starejših občanov Krško, zato ni čudno, da se je Monika odločila postati prostovoljka v domu. Prej je včasih delala s skupino starostnikov, zdaj se posveča le mlajši upokojenki na invalidskem vozičku. Malo poklepetata, spijeta kavico in se družita. Monika ima čas za prostovoljstvo, saj je kot brezposelna oseba prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Je težje zaposljiva oseba, saj ima končano samo osnovno šolo, poleg tega v popoldanskem času otrok ne more puščati samih doma. Otroka sta stara sedem in 11 let. Eden od očetov, ki sicer redno in zgledno plačuje preživnino in otroka večkrat vzame s seboj, poleti tudi večkrat na morje, se izgovarja, da popoldne nima časa za varstvo. Drugi oče se za svojega otroka ne zmeni, ga ne povabi k sebi in z njim ne preživlja prostega časa. Z odločbo mu je bila določena višina preživnine, ki jo mora plačati, in to je tudi vse. Moniki se zdi tak odnos očeta do otroka nedopusten in meni, da za to ni opravičila. Boli jo, ko vidi, kako eden od otrok odide z očetom na počitnice, drugi pa ostaja doma in se čuti prikrajšanega. Sama si z otrokoma ne more privoščiti dopusta, saj je družinski proračun premajhen. Dobiva otroški dodatek, preživnino in denarno podporo in na mesec skupaj to res znese okrog 800 evrov. A kaj, ko cene vrtoglavo rastejo, stroškov pa je tudi vse več. Sto evrov na mesec odšteje za avto, ki ga je kupila, sto evrov pa tudi za izredno šolanje, za predšolsko vzgojo se je odločila. Prepričana je, da ji bo s pridobljeno izobrazbo uspelo najti službo v vrtcu. To jo je že od nekdaj veselilo. Toda po končani osnovni šoli, kjer ni najbolj blestela, kot priznava, se je odločila za trgovsko, poskusila eno leto in šolanje obesila na klin. »To me ni zanimalo, vedno sem sanjala, da bi delala z otroki v vrtcu,« pravi Monika. Spominja se, da je že kot 14-letna deklica, ki je dobila bratca in ga je mama prepuščala kar njej v oskrbo, lepo poskrbela zanj. Šla sta v gozd nad ribnikom na Vidmu, nabrala je gobe in potem za oba pripravila gobovo juho.

Zdaj bi se ji želja po delu v vrtcu lahko vendarle izpolnila. Toda izredno šolanje je samoplačniško, sto evrov na mesec ni mačji kašelj. Čeprav mora opraviti 40 izpitov, se je odločila, da bo vztrajala. V lanskem letu jih je opravila 20, opravila je tudi enomesečno prakso v vrtcu, ki ji je bila v veselje. Vendar jo je tak tempo ob sočasni skrbi za družino in bitki s financami psihično izčrpal. Čeprav je tudi sama odraščala v skromnih razmerah in na tak način življenja navaja tudi otroka, se je včasih poloti obup, dobi napad panike. Toda ve, da mora in zmore in da se mogoče vendarle napovedujejo boljši časi, ko bo dobila delo v vrtcu.

 

Povezane vsebine

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja