Kot otrok sem se še peljal z vlakom po železniški progi Maribor–Dravograd in že tedaj so se mi zdela zelo nenavadna imena krajev ob Dravi. Najbolj sem si zapolnil Vuhred, Vuzenico in Muto. Lepi kraji ob Dravi so se do danes precej spremenili. Na zunaj tudi Vuzenica, kamor pridete iz Dravograda ali pa iz Maribora, v obeh primerih morate zaviti po mostu čez Dravo. Če hočete spoznati zgodovino kraja, kar pojdite do župnijske cerkve sv. Nikolaja, v kateri boste imeli kaj videti.
Kot kraj se Vuzenica v zanesljivih virih prvič omenja v listini iz leta 1238. Takrat je bil vuzeniški grad že pozidan, pod njim pa se je začelo razvijati naselje obrtnikov in rokodelcev. Prva omemba Vuzenice kot trškega naselja sega v leto 1288. Grad je začel propadati po letu 1782. Njegov zadnji lastnik je bil Oskar von Pistor, slikar in portretist. Danes je ohranjen le še del renesančnega stolpa, ni daleč nad trgom proti Sv. Vidu. Pri cerkvi Device Marije na kamnu ostro zavijete desno in kmalu ste pri ostankih gradu. Zanimivo je, da je v teh krajih gospoščina posedovala kar več gorninskih vinogradov. V 13. stoletju se omenja ribolov, od 14. stoletja pa so imeli gospodje tudi lovno pravico, zaradi katere so bili v sporih s sosednjim Lovrencem. V okolišu so bili dobro razviti vodni promet in prevozi s konjsko vprego. Vuzenica je pobirala mitnino že leta 1364. V 16. stoletju pa sta se močno razvila splavarstvo in gradnja šajk za prevoz lesa vse do Vojvodine.
Cerkev sv. Nikolaja
Izmed trških objektov je seveda treba omeniti župno cerkev sv. Nikolaja, ki se v zgodovini pojavi leta 1238. Zaščitnica splavarjev je že v začetku 12. stoletja v središču današnje Vuzenice. Do danes je ohranila umetnostne prvine vseh stilnih obdobij. Njena največja značilnost je masiven vzhodni korni zvonik, lepoto notranjščine pa povzdigujejo gotski svodi, gotske freske, šest baročnih oltarjev in več baročnih slik na platno. Njena notranjost deluje tako, kakor da je še včeraj tu maševal Anton Martin Slomšek. Cerkev je bogata s starimi freskami, ena je še posebno zanimiva v stranski kapeli, kjer so bile nekoč stopnice na prižnico, ki je danes ni več. Na freski je upodobljena sv. Marija, ki kaže dojko. Izjemno redek primer v cerkvenem slikarstvu, ki se je ohranil ne glede na nasprotovanje tako protestantov kot pozneje Tridentinskega koncila.
Podobo cerkve dopolnjuje veliko podkvasto župnišče, hiša na živi skali. Rastlo je od 14. stoletja do Slomškovega župnikovanja v 19. stoletju. V njem je edinstven lesen poslikan strop iz 17. stoletja. To je v bistvu že muzej, ki prikazuje nadžupnijsko knjižnico, prostore, v katerih je Slomšek bival, delal, spal, celo stranišče na štrbunk je ohranjeno. Blaženi škof je tu deloval kot nadžupnik, dekan in šolski nadzornik in tu je napisal znani učbenik Blaže in Nežica v nedelskej šoli. Z delovanjem župnije pa so povezani tudi začetki šolstva, ki naj bi segali že v sredino 14. stoletja, ko se v listini omenja Osvaldus scolasticus. Leta 1883 je bilo zgrajeno šolsko poslopje, leta 1906 so odprli nemško schulvereinsko šolo in ji kmalu sezidali tudi novo poslopje. V tej stavbi je bila od leta 1919 slovenska osnovna šola.
Iz središča Vuzenice vas pelje pot proti Št. Vidu in kmalu pridete do cerkve Device Marije na kamnu. Listine sporočajo, da so leta 1383 grof Herman Celjski, vuzeniški župnik Ulrik in trški sodnik Nikolaj ustanovili nadarbino za kaplana, ki bo vsak dan pred sončnim vzhodom maševal v njej. Leta 1783 je cesar Jožef hotel cerkev opustiti, pa so se župljani uspešno uprli. Naprej in ostro desno od cerkve vodi pot do ostankov Pistorjevega gradu. Če greste na drugo stran proti Sv. Primožu, boste prišli v slikovit kraj z istoimensko cerkvijo, kjer je Slomšek ustanovil župnijo. Mnoge poti vas vodijo v prelepe vasi in gozdne planjave ter do turističnih kmetij s prijaznimi ljudmi. Tudi ti so del vuzeniške zakladnice. TIC boste našli na občini, ki gostuje v gasilskem domu. Prospektov nimajo, pomagala vam bo prijazna gospa pri okencu.
