Vulkan iz Savinjskih Alp

V gozdnati pokrajini Smrekovca in Svetega Križa se vozite v glavnem po gozdnih cestah, katerih skrbniki niso dolžni obveščati o njihovem stanju, zato pazljivost nikakor ni odveč.

O stanju cest na šoštanjski strani Smrekovškega pogorja seveda ne boste nič vedeli, če se nanje pripeljete s kamniške strani oziroma iz Logarske doline. Popotnik iz osrednje Slovenije, ki bi hotel pripeljati z ene in odpeljati z druge strani, je pahnjen v pustolovščino neslutenih razsežnosti.

Kot se je pokazalo te poznopoletne dni, se je na Smrekovec, edini gorski vrh vulkanskega nastanka pri nas, iz osrednje Slovenije z avtom še najbolje odpraviti skozi Kamnik, Gornji Grad in Ljubno ob Savinji. Morda bi bila privlačnejša pot po štajerski avtomobilski cesti ter skozi Šoštanj in Bele Vode, kjer bi človek nekje za Belimi Vodami in pod Svetim Križem (1051 m) pustil avto ter se od tod na kar dolgo pešpot odpravil do Doma na Smrekovcu (1375 m) in od tod dalje na vrh Smrekovca (1577 m), toda te poletne dni so bili domačini iz Belih Vod prikrajšani za normalno povezavo z najbližjo dolino, saj so se morali v Šoštanj voziti po kolovozih, kjer je komajda kje mogoče izogibanje.

Ni zgrešil, če se je izgubil

Pripeljemo se torej skozi Ljubno, kjer je treba biti sredi kraja pozoren na levi odcep proti Smrekovcu, peljemo nekako sedem kilometrov po asfaltu in nato še malo dlje po makadamu ter ob tej gozdni cesti, kjer že parkirani avti napovedujejo začetke nekakšnih planinskih poti in ciljev, pustimo vozilo. Od tod ni od nikoder prav dolga pot do planinskega doma na Smrekovcu, saj ne traja dlje od pol ure. Vendar je marsikomu tudi to preveč – na makadamu pod kočo je vedno precej avtomobilov.

Pod tem planinskim domom so nedavno iz domačega, vulkanskega kamna sezidali kočico, informacijsko točko, kjer obiskovalci izvedo marsikaj o 15 kilometrov dolgem Smrekovškem pogorju na stičišču Šaleške, Zgornje Savinjske in Zgornje Mežiške doline, ki spada v predalpski svet Kamniško-Savinjskih Alp, o edinem vulkanskem pogorju v Sloveniji, ki je nastalo v terciarju, pred nekako 30 milijoni let kot posledica delovanja vulkana globoko pod takratno morsko gladino. Zaradi svojih posebnosti, tudi nekaterih redkih živalskih in rastlinskih vrst, je greben med Smrekovcem in Komnom od leta 1987 zaščiten kot naravni rezervat, sicer pa je Smrekovec kot del geoparka Karavanke naravna učilnica za ohranjanje, trajnostni razvoj in prepoznavnost izjemne geološke dediščine.

Od planinske koče pelje skozi ozko leso strma ter letnemu času primerno prašna ali blatna pot proti vrhu Smrekovca. Dokler je edina, ki pelje navzgor, se kajpada ni mogoče izgubiti, ko se od nje odcepi stečina ali komajda vidna stezica, bi človek na vrh že potreboval precej več časa, kot traja normalna pot, se pravi pol ure. Ko se planinski popotnik po četrturni hoji zrine skozi leso na poti, ga »magistralna« pot potegne naprej – in če ga pripelje do planinske koče Šaleške kmetijske zadruge na Krumpaški planini, je že zašel. Na desno bi moral namreč zaviti takoj za leso, kjer se nakazuje stezica, kjer pa ni niti s skromno markacijo, kaj šele s kažipotom označeno, da je to prava pot na vrh.

Toda kdor je prišel celo dlje od te pastirske planinske koče in se mu na desno kaže visoko travnato pobočje, na levo pa globoko spodaj dolina, ni zgrešil, če se je izgubil. Brž ko na desno zakorači v strmino, se poleti znajde med borovničevjem, v nos pa mu udari močan vonj po materini dušici, timijanu, ki niti za odtenek ne pojenja skoraj do vrha. Ko se planinski izgubljenec napase pogledov v doline, se znajde na zaobljenem vrhu, poraslem z visoko od vetrov poležano travo, komajda vidna stezica pa pelje med smrekami in visoko travo, pokrajino dodatno popestri marsikatero visoko mravljišče, na desno proti sosednjemu obsežnemu travnatemu vrhu v grebenu.

Žiga pa ne!

To je glavni vrh Smrekovškega pogorja, na katerem stojita triangulacijska piramida s skrinjico in vpisno knjigo ter razgledna miza z vrisanimi smermi na vrhove, ki se razkazujejo od tod, tudi na očarljivo Uršljo goro, na znamenito Urško, na kateri je zlahka prepoznati najvišjo cerkev, če ne že kar katedralo na Slovenskem. Obe »zgradbi« na Smrekovcu sta seveda zgrajeni iz lokalnega vulkanskega kamna andezita in tufa. Žiga pa na vrhu ni. Na debeli verigi ga imajo priklenjenega celo v planinskem domu pod goro, ker bi ga sicer zbiralci odnesli, kot so jih doslej menda že nekaj.

Kot že ime gore pove, jo poraščajo predvsem smreke, ki ponekod zakrivajo širne razglede po bližnji in daljni okolici. Občudovati je mogoče predvsem bližnje vrhove in grebene štajerskih in koroških gora, ob lepem vremenu po neurjih pa seže pogled celo tja daleč na Karavanke in Julijske Alpe, v katerih je mogoče brez velikih težav prepoznati Triglav, na drugi strani obzorja pa se ob razglednem vremenu razkazujejo obrisi avstrijskih Visokih Tur.

Kdor se je dovolj zgodaj odpravil na pot, mu kajpada ne bo dovolj le razmeroma kratka trasa izpod Doma na Smrekovcu na vrh, ampak se bo s tega vrha odpravil po smrekovškem grebenu na zahod, kjer ga bo marsikje zelo razgledna markirana pot po dveh urah pripeljala na najvišji vrh Smrekovškega pogorja, na 1684 metrov visoki Komen. Če je pustil avto na gozdni cesti kje pod Domom na Smrekovcu, mu kajpada ne bo preostalo drugega kot vzeti isto pot še enkrat pod noge. Toda ko bo pri avtu, bo za njim bogat planinski dan in nekako pet, šest ur hoje, kar je že kar lep pohodniški dosežek.