VELENJE – Jože Borštnar iz Silove je vesel in zadovoljen človek. To pa zato, ker se tudi pri 77 letih – igra. »Ravno sem eno odigrali!« se je ob našem obisku na široko zasmejal. Do 11. ure dopoldne je imel že 10 iger za seboj. Toda Jože se ne samo igra, Jože igre tudi izumlja! Takšne miselne in hudo zapletene, v svoji zbirki ima doslej že kakšnih dvajset svojih.
Na mizo je postavil svojo prvo, ki jo je še v rodnem Šentrupertu na Dolenjskem kot najstnik ustvaril. Spominjal se je: »Pri hiši smo imeli mizarje, ki so za seboj puščali približno takšne lesene in odpadne odrezke,« je pokazal na majcene kocke neenakih oblik. »Te odrezke sem začel zbirati, imel sem škatlico, v katero sem jih zlagal. Da pa sem jih lahko ustrezno zložil, sem moral pošteno premisliti.«
Ko je šel k vojakom, je to drsno sestavljanko nesel s seboj. »Šta imaš ovo?« je že kmalu zanimalo uniformirane sotrpine. Z veseljem jim je pokazal in navdušil. »Celo oficirju sem jo moral narediti,« se je Jože spet nasmehnil.
V tistem času je napravil še eno: na lesen podstavek je prikoval nekaj rink in skoznje zafecljal špago. Toda tako, da jo je v 60 letih uspelo odfecljati le dvema. »Če vam jo uspe, vam to igro šenkam!« se kar ni nehal smejati.
Seveda nam ni uspelo, kot ni uspelo njegovemu prijatelju Andreju, s katerim prijateljujeta že 45 let, ta se je mučil menda tako dolgo, da je naposled – ob dokončni predaji – lahko samo še obupano izrekel Jožetu: »Če ti nisi čarovnik, potem imaš gotovo kakšno zvezo z bogom, če ne z njim, pa s hudičem! Tega se že ne da odfecljati!«
Igrivi rudar
»O, pa še kako se da,« se je Jože skoraj zarežal, »prepričan sem, da se prav vse na tem svetu da rešiti!« V primeru zamotane špage je treba, je samo za hip izdal, vse skupaj le pravilno prepletati. Sicer bi bilo treba Jožeta pošteno mučiti, da bi vam izdal končne rešitve svojih iger.
Človek, ki je vse življenje trdo garal v velenjskem rudniku, je bil vseskozi tudi srečno poročen. Žal je njegova Justina pred dvema letoma umrla. »Zlato ženo sem imel!« je glasno poudaril.
Po njeni smrti se je nenadoma znašel brez vsakršnih obveznosti. Zbal se je, da se ne bi zasedel. In se je spomnil mladosti in te otroškosti, ki v njem še zdaleč ni izhlapela. Smuknil je v delavnico, si brž naredil leseno kvadratasto škatlico, vanjo pa postavil 15 oštevilčenih (od 1 do 15) lesenih ploščic. V mreži je manjkala le tista šestnajsta. Vse ploščice je obrnil na hrbet, da se ni videla številka, jih pomešal ter jih začel na slepo pobirati in postavljati nazaj v škatlico, v mrežo (4 krat 4). Zdaj jih je moral le še razvrstiti lepo po vrsti od zgornjega levega kota proti spodnjemu desnemu od 1 do 15, toda tako, da ni dvigoval prav nobene izmed ploščic, z njimi je smel le drseti po podlagi. Ko so bile vse pravilno razvrščene, je bilo igre konec.
Tako mu je bilo všeč in zanimivo pa tudi zapleteno, da si je napravil še igro s 25 ploščicami (5 krat 5 polj) in še tisto s 36 (6 krat 6).
Rešitev je tako preprosta!
Tu je treba takoj poudariti, da je Jože strasten šahist. »Neverjetno rad ga igram, na računalniku imam, denimo, že 3000 odigranih iger, od tega vsaj 2000 dobljenih!« se je pohvalil. Že dolgo je tega, odkar je prvič premišljeval, ali nemara obstaja kakšna druga igra, ki bi se jo dalo igrati na šahovski plošči. »Marsikaterega šahista sem že pobaral, pa mi kaj konkretnejšega ni še nihče povedal,« je dejal.
Zato zlepa ne bo pozabil lanskega 16. februarja, ko ni in ni mogel zaspati. »Vso noč sem tuhtal in napenjal možgane, ali se da ali se ne da …«
Naslednje jutro je bil že v delavnici. Začel je ustvarjati svojo največjo drsno sestavljanko, to pot s 63 ploščicami in 64 polji, kolikor jih ima tudi šahovska mreža. »Dvajsetega februarja,« se je spominjal, »sem jo imel izdelano.« Tedaj je za hip obstal, globoko vdihnil in kar tam v delavnici začel igrati. »Potreboval sem več kot tri ure, da sem jo rešil!« se je nasmehnil ta izdelovalec miselnih iger. Takoj je ploščice še enkrat stresel iz škatle in jih spet naložil in spet igral. Igro je poimenoval slepi zajček na šahovskem polju.
Vse odtlej poskuša v čim krajšem času spraviti enico v zgornji levi kot in tako naprej – do zadnje ploščice s številko 63. Pri sebi ima vselej dva posebna zvezka, v enega si zapisuje prvotno postavitev ploščic, v drugega zapiše vse tiste, ki mu jih je uspelo rešiti. Rešljivih kombinacij ima že 615! »Da najprej vpišem, potem pa še uspešno rešim, mi uspe že v pičle pol ure!« je ponosno dejal Jože. Ki kar naprej snuje nove in nove igre, večinoma so to leseni predmeti z zapahi, ki jih je moč odpreti z le eno potezo. Vse do zadnje so to takšne, kjer začnejo vsakogar možgani prav boleti. Jože pa se le nagajivo nasmiha ter vsakič pripomni: »Nič s silo, rešitev je ja tako preprosta!«
