OSEBA TEDNA

Vsi so njeni otroci

Objavljeno 10. junij 2012 12.17 | Posodobljeno 10. junij 2012 12.18 | Piše: Maja Debeljak

Marsikateri otrok se zaradi Anite Ogulin ni le pobral, ampak je tudi preživel.

Anita Ogulin. Foto: Matej Družnik

Je toplo in nežno bitje, ki ima že skoraj škodljivo – zanjo seveda – količino sočutja. V boju za pravice otrok gre Anita Ogulin, sekretarka ZPM Moste Polje, prek ovir kot tank. Neustrašno in večkrat tudi v škodo svojega zdravja. »Kot žensko jo izjemno cenim in občudujem. Za njo kot svojo mamo pa me skrbi. Ni lahko živeti s toliko empatije v tako obupanem svetu, hkrati pa obdržati razumno glavo ter močno srce,« je nekoč rekla njena hči Karmen.

Hči je plod odnosa, ki pravzaprav ni temeljil na ljubezni, in Anita se je hitro znašla v vlogi mlade mame samohranilke. Mlajši brat Simon se je rodil v drugem, izpopolnjenem z ljubeznijo, mama pa je obema, kljub svojim številnim trpkim izkušnjam, dala izjemno lepo otroštvo. Bilo je veliko objemov, spodbud, spoštovanja in razumevanja. Vse tisto, česar sama ni nikoli imela. Revno življenje na kmetiji s slepim očetom in slabovidno mamo. Z bratom sta bila že v rosnih letih vodnika in pomočnika, namesto hvale so deževale graje, namesto poljubov udarci. Anita je kasneje razumela vzorce tega vedenja in – zmogla je odpustiti.

Pomoči potrebni starši

Anita je dolgo delala kot novinarka, a je ugotovila, da je njena pomoč ljudem v stiski le posredna in precej neotipljiva, zato je svoje življenjsko poslanstvo našla v delu z zlorabljenimi otroki in družinami v stiski. »Če hočemo pomagati otrokom, je treba najprej pomagati staršem,« ponavlja vedno znova in znova. Noben otrok ni ničesar kriv, na svet pride kot čisto in nedolžno bitje. Ko katerega sliši reči – in to ni redko –, da noče več živeti, se ji trga srce. In gre v boj zanj. Za vsakega posebej. Vsi so njeni otroci. Če jih v nekem trenutku ne sliši, ne vidi ali noče nihče drug, kakšen dan preživijo celo pri njej. »Vsi v sebi nosimo otroka, zato nosimo tudi posledice ranjenega otroka,« opozarja na odgovornost odraslih. Marsikateri otrok prav od nje dobi prvi objem, prvo besedo spodbude in pohvale in marsikateri se zaradi Anite ni le pobral, ampak tudi preživel. Zgodb, ki pričajo o tem, je veliko. Ob vsaki se je mogoče zjokati, res pa je učinkoviteje zavihati rokave in se potruditi narediti svet boljši ter srečnejši.

Odnos je pred denarjem

Če bi manj razmišljali o tem, kaj vse hočemo imeti, in več o tem, kaj lahko ponudimo drugim, bi bil svet veliko prijaznejši, pravi Anita. Njeni otroci, kot jim pravi, večinoma ne potrebujejo denarja, ampak ljubeč odnos. To, da jih kdo sploh opazi. V revnih družinah se trudijo predvsem za preživetje, otroci ostajajo brez odnosa s starši.

Težava ni le revščina

Skupina fužinskih najstniških huliganov ji je po nekaj dnevih skupnega letovanja na morju, potem ko so prvi dan brez razloga pretepli nekega fantiča, dejala, da jim je nekdo prvič pokazal, da jih ima rad. Odrasli so v odgovorne in ljubeče ljudi. Težava ni le revščina, pravi. Pogosto, prevečkrat, se zelo trpke zgodbe dogajajo za skrbno zapahnjenimi vrati dobro situiranih in navzven zelo uglednih družin. Odpiranje vrat, ko kdo zaprosi za pomoč ali ko se pokaže, da jo kdo potrebuje, »ni vrlina slovenskih avtohtonih družin«, pravi. Morda tudi zato, ker ne naletijo na dober prvi odziv. Ni skrivnost, da zna Anita, sicer na mil in pomirjujoč način, reči kakšno krepko čez nekatere delavce na centrih za socialno delo. Stisk se ne da reševati v pisarnah, ampak na terenu. Anita je pogosto tam. Tudi ponoči, če je treba. Razdajanje drugim in pozabljanje nase je pustilo posledice, ki so jo pripeljale do tega, da je šla po pomoč in spodbudo k terapevtu. Vseh bremen trpkih otroških usod ni več zmogla prenesti. Zdaj ve, da drugim ne moreš dati toliko, kot bi lahko, če najprej ne poskrbiš zase. Na jutranjih sprehodih del svojih bremen preloži na drevesa. Tihe in trdne poslušalce, ki človeka polnijo z energijo.

»Kot družba, skupnost smo res odpovedali,« je rekla, ko ji je predsednik dr. Danilo Türk nedavno izročil red za zasluge. Nekoč ji je tudi Mestna občina Ljubljana dala plaketo. Ne pa tudi večje pisarne. Tam, na 30 kvadratnih metrih, se s sodelavci vsak dan znova trudi polepšati svet – njej ga vsekakor vnuka Ana in Roberto, ko ji po telefonu rečeta: »Rada te imava.« Besede, ki bi si jih morali pogosteje izmenjati tudi v mnogih drugih slovenskih družinah. Potem bi si Anita morda lahko za kakšen dan malo odpočila.

Glasujte za osebo meseca na: www.slovenskenovice.si/nedeljske-novice

Pet vprašanj

Vaša najizrazitejša značajska lastnost?

Srčnost, solidarnost.

S kom bi si želeli preživeti dan?

Z vnučkoma.

Vaša največja razvada?

Je nimam.

Vaša najljubša knjiga?

Več jih je, prisegam pa na pravljice Svetlane Makarovič, bratov Grimm in Andersena.

Vaša najljubša jed?

Zelenjava z domačega vrta.

Deli s prijatelji