Po srednji šoli, še ne pri devetnajstih, sem spokal nahrbtnik in odštopal proti Danski, da se psihično pripravim na bližajoči se odhod v Jugoslovansko ljudsko armado – sever sem si izbral zato, ker so mi enoletni aranžma zorganizirali na jugu, v Makedoniji, pa da ne grem z vročine na vročino. Od Hamburga do Københavna sem šel z vlakom in na meji so me danski policaji temeljito vzeli v precep, če slučajno ne mislim v njihovem socialnem raju prositi za azil. Jugoslavija pač takrat, 1989., ni bila več v najboljši formi. Komaj sem jih pomiril, da nisem begunec.
Vrnil sem se domov, se iz zamorjenega Jugoslovana prelevil v ponosnega Slovenca in, v zadnjih letih, iz ponosnega Slovenca v zamorjenega Slovenca. Namesto Beogradu se klanjamo Bruslju, davimo se z lovkami lastne birokracije, klapa pa nič ne. Preberite samo včerajšnje časopise: proces tisočletja je kratko malo zastaral, sesuva se obsodba v zadevi Istrabenz, tajno službo so Avstrijci zalotili pri vohljanju na svojem veleposlaništvu. (Ta je sploh filmska: Sova naj bi podatke poskušala pridobiti od njihove uslužbenke, kar si razlagam tako, da je v boj poslala špijonskega latinlaverja s službenim imenom Mato Hari, a je ta jodlarici tako slabo pihal na dušo in širše, da ga je prijavila. O, sveta preproščina!)
Medtem, tudi to je včerajšnja novica, je policija na jugu Danske zaprla avtocesto, ker se je 150 beguncev po njej namenilo na Švedsko. Peš.
Seveda se ne mislim primerjati s Sirci in drugimi žrtvami poblaznelega Isisa, ki si z begom dobesedno rešujejo življenja. Toda za njihovo nesrečo vidim rešitev – recimo kloniranje Abu Azraela, tega iraškega ramba.
Ne vidim pa izhoda iz situacije, v kateri se je znašla moja domovina, v kateri življenja res niso ogrožena, zato pa se že udejanja njihova transformacija v životarjenje. Brez rednih služb, brez dostojnih dohodkov, v razpadajočem socialnem, pokojninskem in zdravstvenem sistemu. Najtežje je ubežati lastni neumnosti.
Vsaj avto še imam. Da na Dansko ne bo treba štopati.