Po netu kroži zajebantska samopredstavitev Alenke Bratušek v angleščini. Pod Okupejšn recimo piše: Đrmani in 1941, pod Sex: Weri gud, mišoneri&dogi, pod Car: Zdravko Čolić d bigest car, Prajoriti: Solw avr problems avrselvs, in tako naprej.
Ob njenem ponedeljkovem zaslišanju v Evropskem parlamentu mi je postalo nerodno, čeprav sem se prepričeval, da mi ne sme biti, ker je tja nismo poslali državljani, ampak se je delegirala čisto sama.
S svojim nastopom pa ni razkrila samo svoje bolestne ambicioznosti brez osnove, pokazala je stanje slovenske politike. Torej sranje. Glede na to, da je bila premierka, so verjetno evropski poslanci pričakovali kompetentno, veščo in za svoje bodoče področje delovanja dobro pripravljeno sogovornico. Dobili so prodajalko megle, ki jim je trosila floskule na ravni mozoljastega političnega podmladka, saj veste, v slogi je moč in podobno. Ampak zakaj se sploh čudim? Saj smo pri nas vajeni mlatenja prazne slame, Bratuškova pa je v verbalnih spopadih s svojimi političnimi kolegi znala celo zmagati.
Evropski poslanci so pokazali, da je cela slovenska politika otročje primitivna, slovenski parlament pa igralnica nedoraslih bleferjev. Pokazali so tudi, da smo volivci ovce, ker takšno stanje ne le dopuščamo, ampak omogočamo in vzdržujemo.
Čeprav se privoščljivo zafrkavamo iz Bratuškove – kar si zasluži že zaradi svoje samozaverovanosti –, nam je v resnici nastavila ogledalo. Slovenska politika je eno samo nakladanje brez konkretnih odgovorov, in z Mirom Cerarjem mlajšim se ni čisto nič spremenilo, predsednik države Borut Pahor je pa še en porok, da smo s plehkimi puhlicami založeni še za nekaj let. O tempora, o mores! Se nam časi vendarle spremenijo, se prikaže spet politik kova dr. Janeza Drnovška? Ob njegovem nastopu, verjamem, bi tudi evropski poslanci spoštljivo umolknili. Ampak on se ne bi sam kandidiral, sploh pa ne na področje, o katerem se mu ne sanja. Drnovšek je bil prvi in zadnji gospod slovenske politike.