Eni uživajo v dopustu, drugi ga že pozabljajo, tretji ga željno pričakujemo. Ne glede na stopnjo sproščenosti oziroma utrujenosti, naj bo jasno, da se je začelo zares. Tudi za vse nas, ki se nismo znašli na seznamu selektorja slovenske košarkarske reprezentance Božidarja Maljkovića pred septembrskim evropskim prvenstvom v Sloveniji. In kaj naj bi se torej začelo za nas, ki veščin igre pod koši ne obvladamo tako, da bi na parketu v dvobojih z reprezentancami stare celine nosili dres domovine, se sprašujete.
Enostavno povedano, lepo bi bilo, če bi Slovenke in Slovenci med evrobasketom, ki bo potekal v Ljubljani, Celju, Kopru in na Jesenicah, dihali kot eno. V prvi vrsti bi bilo zelo dobrodošlo, da bi enotno podprli naše košarkarje, ki bodo naskakovali najvišja mesta na uglednem turnirju. Morda ne bi bilo slabo, če bi se v dvoranah pojavil športni duh Planice, s katerim Slovenci vsako leto znova stiskamo pesti za skakalce, pa če blestijo ali ne. Od 4. do 22. septembra, ko bodo našo deželo preplavili številni gostje iz tujine, pokažimo, zakaj so slovenske navijaške čete v preteklosti zapustile tako dober vtis na Nizozemskem, v Belgiji, Srbiji, Turčiji, Litvi in še kje. Tudi doma leta 2004, ko smo gostili evropsko prvenstvo rokometašev, naši fantje pa so razveselili celo s srebrno kolajno.
Zdaj, ko se Maljkovićevi izbranci zavzeto pripravljajo na glavni turnir svojih karier, se lahko mobilizira tudi vsa preostala, ne samo košarkarska Slovenija. Nakopičena pozitivna energija pri zvestih in zgolj površnih spremljevalcih košarkarskega dogajanja ne bo pomagala zgolj pri lovu na dobre rezultate kapetana Jake Lakoviča in tovarišev. Poleg tega, da nam lahko polepša vsaj september, nam lahko vlije prepotrebno upanje v boljšo prihodnost na sončni strani Alp. V politično zavoženi in gospodarsko izropani državi potrebujemo optimizem, ustvarjalnost, moč, voljo in jasna pravila igre, ki se jih bomo držali vsi. Vse to ima tudi košarka.
Pozabimo torej na zagrenjenost, politikante in tajkune, udrihe in lorbke. Gremo naprej!
