V zadnjem času me je več sodržavljanov poznavalsko opozorilo, da je v vsakem primeru že to, da v medijih v nekem obdobju pogosteje omenjamo nekega politika (ministra, poslanca), menedžerja ali tako imenovanega navadnega državljana, še posebno če je ob časopisnem članku, v katerem je omenjen, objavljena tudi njegova fotografija, zanj predvsem zastonj reklama. Ne glede na to, zakaj ga omenjamo. Tudi če poročamo, da je zagrešil več kaznivih dejanj in bo moral za več let v zapor. »No, pa mi vi povejte, zakaj ste, dokler nismo dobili vlade premierke Alenke Bratušek, vsi toliko poročali o Janezu Janši, od lanske pomladi pa je kar na lepem v vseh slovenskih časopisih veliko več njenih fotografij, vi mi povejte?« si je z retoričnim vprašanjem kar sama potrdila svojo domnevo bralka, ki me je pred dnevi poklicala po telefonu.
Takšno tako rekoč splošno uveljavljeno prepričanje (da nekdo najbrž celo naroča reklamiranje tistih, ki se v medijih večkrat pojavljajo) ima pravzaprav, naj se sliši še tako paradoksalno, marsikaj skupnega z drugim, ki ga, če oba »strokovno« ocenjujemo le čez palec, na prvi pogled ni mogoče primerjati s prvim. No, kljub temu ju nekaj povezuje, saj gre konec koncev za posledici istega vsakdanjega klišejsko-stereotipnega poenostavljanja. O katerem drugem prepričanju govorim? O tem, da je zelo, zelo veliko ljudi prav tako prepričanih, da lahko kadar koli prepoznajo objektivno resnico oziroma, še drugače povedano, da kadar koli in na katerem koli področju lahko (raz)ločujejo zrnje od plev ter jim zato nihče na svetu ne more soliti pameti, kaj šele spirati možganov (manipulirati z njimi). Pravijo, da vedo, da zmorejo, zato ker so, če mi je dovoljeno uporabiti oguljeno publicistično besedno zvezo, šele na podlagi dolgoletnih izkušenj ugotovili, da to pač zmorejo. Pa tudi zato, ker njim ni težko biti objektivni. Se pa, jasno, zavedajo, da s(m)o vsi drugi, četudi morda ne vedno po svoji krivdi, prevečkrat subjektivni ali v zmoti. Ker so oni prvi, smo mi lahko le drugi. Moj predlog bi se ne glede na to glasil: stokrat bolje je, da dvomite, kot da slepo verjamete tistim, ki vse vedo in se nikoli ne zmotijo.