»Vsi iščemo službo, skorajda vedno«

LJUBLJANA – Časi, ko so ljudje dobili zaposlitev (za nedoločen čas) in v njej ostali do upokojitve, so preteklost. Predvsem za mlajše generacije, čeprav je tudi starejše vse bolj strah, ali bodo službo imeli tudi čez nekaj let, saj so napovedi nehvaležne, poslovno okolje pa nestabilno. Resda zapisano bolj velja le za tiste, ki si zaposlitve niso iskali ali našli v javnem sektorju, kjer mesečne plače brez večjih pretresov še vedno redno prihajajo na bančne račune …

Za razmišljanje o sebi kot o podjetju ne potrebuješ podjetja

Pa smo glede na nov čas, brezčutne razmere (sploh) v času krize naredili miselni premik v glavi in se spoprijeli z novo realnostjo? »Vsak mora postati podjetnik, že ko si zaposlen, moraš razmišljati o svojem položaju na trgu dela,« pravi Zoran Savin, direktor zaposlitvenega portala Moje delo. To pač zahteva današnja realnost na trgu dela.

»To ne pomeni, da moraš odpreti podjetje, ampak da vsakdo o sebi razmišlja kot o podjetju.  Če poznaš sebe, svoj položaj na trgu dela in okolje, v katerem deluješ, tudi veš, kdaj se je treba prekvalificirati, dodatno izobraziti, iskati nove možnosti … Ne moreš iskati službe v panogi, v kateri ni priložnosti. Drugo pa je vprašanje, kakšna je moja dodana vrednost podjetju. Vseeno je, ali gre za tvoje podjetje ali podjetje nekoga drugega,« pravi Savin in dodaja, da je odprtje podjetja še najlažji korak in daleč od tega, da bi bilo to dovolj. 

»Če poznam sebe ter razumem in vem, kaj najbolje delam in kje je največ priložnosti zame, si s tem zvišam svoje možnosti zaposlitve. In to ne glede na okolje, v katerem delujem.« Ob tem pa poudarja, da podporno okolje, ki naj bi ga zagotavljala država, nikakor ni nepomembno. »Okolje ni stabilno, danes so na voljo manjše zaposlitve, saj si podjetja ne upajo zaposliti 10 ljudi. Zato moramo imeti stabilno okolje, moramo vedeti, kam gremo in to,  da bo trajalo vsaj še tri leta, ne pa šest mesecev.« Če se namreč gospodarstvu ne bo odprlo, posameznikom (ki bodo poslovali v domačem okolju) nobena podjetnost ne bo pomagala, opozarja Savin. 

Kazalniki in raznovrstna poročila, ki jih objavljamo tudi mediji, žal kažejo, da podporno okolje v Sloveniji nikakor ne deluje optimalno. Ni vabljivo za tuje podjetnike niti ne spodbuja podjetniške iniciative v domačih logih, prezadolžene banke pa se raje kot z investicijami v razvojno usmerjena podjetja ukvarjajo z lastniki zagatami. Kaj storiti v takšnih okoliščinah? 

Največ je povpraševanja po ... 

Savin priznava, da je veliko zgodb o uspehu slovenskih podjetij, vezano na tuje trge. »V Sloveniji je premalo takšnih zgodb. Del izvoza (ki je vezan večinoma na nemški trg) deluje, delujejo tudi nova podjetja, ki so usmerjena na tuje in kmalu žal tudi zapustijo državo. Ne deluje pa notranji trg, delno tudi zato ne, ker je veliko podjetij v lasti države. Čas je, da naredimo tudi na tem področju korak dalje, saj vidimo uspeh izvoznikov, ki so vlečni konj našega gospodarstva. Tudi zato Slovenija potrebuje dolgoročno strategijo, pogled v prihodnost, v katere panoge prihodnosti se bo obrnila. Tudi odločitve glede študija bodo potem lažje.« Za dobrega prodajalca, pravnika in ekonomista se bo vedno našlo delo, vendar pa trg dela ne potrebuje več toliko študentov ekonomije, prava, marketinga in podobnih poklicev.

Poklici, po katerih je trenutno v Sloveniji največ povpraševanja delodajalcev, so prodaja, strojništvo, proizvodnja, tehnične storitve (področni strokovnjaki), zdravstvo, medtem ko je na področju informacijske tehnologije manj oglasov, ker zaposlovalci že vnaprej vedo, da je težko dobiti na trgu kadre. Nasprotno pa so v primerjavi s preteklostjo v upadu denimo finance in marketing. 

Poklici prihodnosti so znani, zakaj ne bi vodili igre?

Savin meni, da je treba sprejeti strategijo oziroma se odločiti, kje naj bo država čez pet, deset let. Naših prihodnosti je lahko več, ampak odločiti se moramo za smer. Mladim je treba pokazati pot in reči: 'Začni to študirati danes, se izobraževati, zato, da boš takrat pripravljen.' Tudi usmeritev ne pomeni, da v tem primeru ne bo težav. Bodo pa morda te blažje.

»Ne pogovarjamo se dovolj o prihodnosti: že zdaj vemo na katerih področjih bo čez deset let povpraševanje. Vemo, da bo to oskrba starejših, zelene tehnologije in podobno. Ampak o tem se pri nas ne pogovarjamo. V preusmeritev v zeleno politiko nas bo prisilila narava ali EU. Zakaj ne bi mi vodili te igre?« 

Zelena tehnologija ni le izkoriščanje energije sončnega sevanja, ampak ravnanje s hrano, vodo ... Čez nekaj časa bodo to regulirali zakoni, svetovalci bodo podjetjem svetovali, kako delati z rudninami in podobno, pravi Savin. »To nas čaka v prihodnosti. In o tem se ne pogovarjamo. Danes ni dovolj le formalna izobrazba, vsakdo mora najti svoje prednosti (ali bo svetovalec, pisec zakonov, programer ...). Interdisciplinarnost je ključna in se bo le še povečevala. Nobeno učenje te danes ne more pripraviti na trg dela. Na primer: v IT bodo morali kmalu poznati konkretno panogo, v kateri bodo denimo programirali. Znanje je dostopno na širokem nivoju, treba si ga je 'vzeti'.« 

Kljub temu pa je treba o sebi še vedno razmišljati kot o podjetju. Da se ljudje zavedajo, da morajo – ne glede na to, ali imajo svoje podjetje ali ne – narediti korak naprej, nekaj ustvariti. 

Po 15 letih na cesti. Kako naprej?

Pa so na to pripravljeni tisti, ki so na delovnem mestu preživeli 20 let, nekega jutra pa jih je delodajalec obvestil, da so čez noč ostali brez dela, brez plačila, brez varnosti? In tisti, ki so mesece garali za minimalno plačilo, ki je nato izpuhtelo kdo ve kam, skupaj z njim pa tudi delodajalec? Kako naj se iskanja službe loti posameznik, ki že več let išče službo in je obupan?

»Vsi iščemo službo, skorajda vedno,« pravi Savin. In danes tudi starejši in tisti z varnimi službami iščejo nove možnosti, resda pa nekateri še vedno živijo tako, da so v eni službi in bodo tam ostali do upokojitve. »Glavno je, da se ne zaletavaš v isti zid, da poskusiš nekaj drugega. Za iskanje zaposlitve je značilno, da se iskalci ne zavedajo samega procesa: prvo, kar jim povemo, je, da službe ne bodo našli prej kot v devetih mesecih, toda ljudje tega ne slišijo radi. Od tri do pet mesecev pošiljaš prošnje, dobiš povabilo na razgovor, prideš v ožji krog, vendar nisi izbran za delovno mesto, nato na drugem razpisu prideš v ožji krog in ti uspe. V tem procesu je nekaj točk, ki so zelo pomembne: od življenjepisa do prvega vtisa, sposobnosti poslušanja, odgovarjanja …« Dodaja, da v 60 do 70 odstotkih prošnje še vedno niso napisane in oblikovane tako, da osebo na drugi strani, ki ima malo časa, prepričajo, da ste človek, ki ga podjetje potrebuje. Dobro napisan življenjepis še vedno ne pomeni tudi službe, so pa možnosti zanjo večje, pravi Savin. 

»Če se prodajaš, moraš to obvladati. Zato pravim, da moraš nase gledati kot na podjetje. To je del, ki ga mora posameznik opraviti zato, da se bo znal prodati. Druga stvar: glej, kaj se dogaja okoli tebe. Če nekdo že pet let išče službo, očitno počne nekaj narobe. Res pa je, da je lažje dobiti delovno mesto, kadar je teh na trgu veliko.«

Kako se prodati v treh korakih

Kako se torej prodati v treh korakih? Najprej mora vsakdo spoznati samega sebe, da ve, kaj prodaja, in da se nauči komuniciranja. »To pride prav v vsakem primeru: ali se prodajaš znotraj ali zunaj podjetja. Tudi podjetnik, ki želi tvegani kapital, mora prodati samega sebe in navdušiti investitorja. S samo idejo nikoli ne dobiš denarja,« pravi Savin.

Pa se Slovenci znamo prodati?  »Ne dovolj v primerjavi s tujino. Velikokrat se rešujemo z lažno samozavestjo.«