Del sem pipec v žep, pograbil košarico iz vrbja in ljubljeno, pa hajdi v hosto za vasjo, po gobe. Odpadlo listje je s svojimi žoltimi in rjavimi odtenki kamufliralo gozdne sadeže, a pretentati naju ni moglo. Žena je hitro kvišku pomolila lepega jurja in deset minut zatem še enega. Sam sem košaro polnil s sirovkami, zaradi oranžne barve se jih je na daleč opazilo, priložila sva še nekaj modrikastih golobic, sem jih že videl v ponvi, cvrčeče na maslu in posute s peteršiljem, ter se usmerila nazaj proti domu. »I, kaj pa je to!« je tedaj vzkliknila ljubljena in se sklonila nad rjave klobuke, bele koprene pod njimi so se spuščale k debelčkanim betom, luštne gobe so bile, kot bi jih narisal za otroško slikanico. Strokovnjaško sem nagubal čelo, ker se pač smatram za kvalificiranega gobarja, toda kaj več, kot da sem jih uvrstil med koprenke, nisem spravil iz sebe. Vzela sva dva vzorčna komada, da ju preveriva po knjigi in internetu.
Po temeljiti preiskavi sva z 90-procentno gotovostjo zaključila, da sva našla nagubano debelonožko, ki, kakor je pisalo, ni samo užitna, ampak celo okusna.
In kaj sva naredila? Lepotički sva vrgla proč. Pri gobah moraš biti stoprocenten, če nisi, jih ne probaš, držiš se preverjenih jurčkov, lisičk in marel. Ampak ne, v drugi polovici septembra so dohtarji pomagali 92 zastrupljencem z gobami.
Je gobarjenje postalo popularno in so novopečeni gobarji povsem nekritični do svojega (ne)znanja? Kaj jih je pripeljalo v hoste? Zavest, da je nabiranje gob tudi zdrav in adrenalinski sprehod? V zdajšnji gospodarski situaciji uspešno gobarjenje vsekakor dobrodošlo prispeva k družinskemu proračunu. Pohane marele zlahka nadomestijo zrezek, gosta gobova juha ali rižota z jurčki sta poceni in okusni glavni jedi, piroški z gobami lahka večerja.
Ne sme pa nabiralcev zanesti – četudi naletijo na poljano, polno (užitnih) gob, kakor sem jaz prejšnji teden na marele, naj se ne veselijo, kako bodo napolnili hladilno skrinjo; natrgati jih smejo le dve kili, sicer so v zakonskem prekršku.
Državi sporočam, da sem nabral več kot dve kili dežnikov. In kakršne so razmere, utegnem v bodoče v košarico priložiti tudi zajca, ob nabiranju vedno kakšnega splašim. Pa to, draga vlada, ne bo krivolov. To bo samo žalostno. Kam smo prišli?
