NA KOŽO

Vsemogoča tišina

Objavljeno 11. julij 2013 00.15 | Posodobljeno 11. julij 2013 00.15 | Piše: Andrej Predin
Ključne besede: komentar

Trpljenje je tako nevzdržno, da ga prepoznajo že majhni otroci.

Andrej Predin.

Med listanjem knjig ali gledanjem filmov, ki so tako ali drugače zaznamovali moje otroštvo, me neredko zbodejo najrazličnejša odstopanja od aktualne vseprisotne in vsemogočne korektnosti omikanega sveta. V razkoraku minulih desetletij bi se lahko zmrdovali nad problematičnim odnosom Jurija Murija do živali in temnopoltih Afričanov, dobro je ne bi odnesel niti James Bond, ki je znal ženske že vnaprej oklofutati in jih postaviti na mesto, pa tudi vsi tisti junaški safari lovci iz petdesetih let, ki se postavljajo z nagačenimi glavami divjih živali, bi danes verjetno naleteli prej na odpor kot na navdušenje nad svojimi morbidnimi trofejami. Sodobna medijska mašinerija se v osnovi niti malce ne razlikuje od dobre stare komunistične prakse, ki je brezdomce preprosto prepovedala in jih pregnala daleč od oči in s tem tudi daleč od srca.

Daleč od oči je potekal tudi strahopetni napad na tisti nesrečni kobili v rezervatu Škocjanski zatok pri Kopru. Nepredstavljiva krutost in surovo nasilje, ki sta ju utrpeli živali, sta močno pretresli javnost, ki zahteva odločne in učinkovite ukrepe. To pa je seveda le vrh ledene gore, saj se takšne ali drugačne zlorabe živali odvijajo ves čas, tako rekoč pred našimi očmi. Če bi malce bolje pomislili, bi se morda spomnili na nesrečne mačke v soseski, zanemarjenega polarnega psa, ki životari v pripeki dvosobnega stanovanja v bloku, ali na papigo, ki si od stiske puli perje. Med sprehodom skozi lokalno trgovino lahko občudujemo kose živali, ki so postale žrtve avtomatiziranega genocida nad sozemljani. Ne nazadnje pa nam tudi sprehod po živalskem vrtu ne prizanaša z žalostnimi pogledi, še posebno pri kletkah z mačkami, kjer je trpljenje tako nevzdržno, da ga prepoznajo že majhni otroci. Mi pa smo tiho. Ta vsemogoča tišina z lahkoto odpihne Jamesa Bonda, še posebno tega sodobnega, ki več časa preživi v fitnesu kot za šankom, in brez težav najde razlog, da še malce popusti; in pozabi. Podobno kot mačke iz Tržiča, psa iz Primorske bomo tudi kobili s časom pozabili. Čas celi rane in je ujet v kletki omikanega sveta. 

Deli s prijatelji