»Želim si, da bi bil namesto obsojanj vsak od nas pripravljen storiti toliko, kolikor zmore tisti trenutek, kjer koli že je, in to za kogar koli, za človeka, žival, naravo. Za to, kar mu je bližje in ljubše,« je pred leti v svojem dnevniku v Delovi Sobotni prilogi zapisala Polona Samec, lastnica in vodja zavetišča za živali v Horjulu.
Živali ne zaupa vsakemu
Ona je življenje posvetila skrbi za živali. Njeno zavetišče, to je ob domu, ki si ga je v hiši v bližini Horjula ustvarila s hčerkama, je nadstandardno. Polona ima ugled, a se še najde kdo, ki v zavetiščih za živali vidi zgolj dober posel. Da se da menda s tem, ko vlečeš denar od občin za 30 dni skrbi za živali, mastno služiti. Ja, morda kdo to zares počne, a ne Polona. V njenem zavetišču je evtanazij malo, a nobena zato, ker je minilo 30 dni in občina ne da več denarja. Marsikatera žival pri njej in njenih sodelavcih, večinoma so to ženske, seveda, ostane dolge mesece, tudi leta, preden ji, potem ko ozdravijo njene telesne in duševne rane, najdejo dober dom. Polona za to išče donatorje, ljudi, ki jim je mar, po vzoru tujine tudi posvojitelje na daljavo, saj marsikdo kljub ljubezni do živali nima ustreznih razmer, da bi v svoj dom sprejel hišnega ljubljenčka in mu ponudil tisto, kar potrebuje.
Svojih živali ne da vsakemu, še posebno ne tistim, ki se vidijo kot veliki rešitelji zapuščenih živali in pričakujejo le malo manj kot pogrnjeno rdečo preprogo in priklone hvaležnosti ob svojem prihodu. Živali so rešene v trenutku, ko pridejo k nam, pozneje pa, veterinarsko oskrbljene, cepljene, socializirane, potrebujejo le še dober dom s primernim skrbnikom, vedo znova ponavlja Polona. Ljudem z napačnimi predstavami o skrbništvu živali ne da, niti tistim, ki jo hočejo komu podariti, na primer.
Skrb za žival stane
»Živali so v današnjem času luksuz, zato naj si jih ne omislijo tisti, ki si jih ne morejo privoščiti,« pravi. Skrb zanje pač stane, še posebno, kadar se pojavijo zdravstvene težave. Večina ljudi se veseli pomladi in poletja, a ne Polona. Spomladi k njej vsako leto znova pride več pasjih in mačjih mladičev, ki se jim nekako uspe izogniti krutim, ampak res krutim načinom, s katerimi se ljudje še vedno poskušajo znebiti neželenih mladičev, ker ne poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo. Poleti pa številni svoje živali hladnokrvno zapuščajo, da si ne bi pokvarili dopusta, ker jih nimajo kam dati. Tudi veliko Italijanov svoje odvečne živali pripelje na to stran meje, ker so kazni pri njih za to pač previsoke. Polona, ki ima pogodbo o skrbi za zapuščene živali z več občinami, se na telefonske klice odziva 24 ur na dan, živali lovi po avtocestah, jih išče po gozdovih, tudi gorske reševalce je že morala klicati, na primer, da so ji pomagali rešiti zapuščeno preplašeno psičko. Videla je že krutosti vseh vrst. Psička Mora je našla brez večjega dela čeljusti, ušesa in repa, a ji ga je, tako silovito borečega se za življenje, uspelo rešiti. Ostal je živ in vesel. Navdihujoč. Zaradi takih Polona ne obupa, čeprav vedno znova vidi več, kot bi najbrž prenesel kdo drug.
Ko se napoveduje kriza, najprej trpita dve stvari, kultura in živali, pravi. Pravi tudi, da ne vidi družbenega napredka, če ni napredka v odnosu do živih bitij. Za živali skrbi od nekdaj, njen otroški raj je bila do živali prijazna kmetija strica na Zaplani, pozneje je, čeprav je po izobrazbi slavistka, pomagala Mileni Močivnik, a se s tamkajšnjimi razmerami ni strinjala. Zbirateljstvo je nevarno, če poskušaš na silo pomagati vsem, jim začneš sčasoma v resnici škoditi. Polona se je, tudi na pobudo prijateljice, veterinarske inšpektorice Simone Hočevar, ki jo je včasih spremljala pri obiskih na terenu, stvari lotila drugače. In ima pri tem v resnici več dela z ljudmi in njihovim odnosom kot z živalmi, pri katerih so stvari veliko preprostejše.
Državi pač ni mar
Polona ne razume povsem, zakaj država, torej Vurs, ne nadzira lastnikov živali in tega, kako izpolnjujejo zakonsko predpisane obveznosti o obveznem cepljenju in čipiranju svojih psov. Ob namerni zapustitvi psov bi zavetišča takoj našla lastnike, država bi jih lahko kaznovala, tako pa stroški v resnici padejo na pleča vseh. »Ta denar leži na cesti. Ne razumem, zakaj se ga država otepa in ne izvaja zakonodaje,« pravi.
Ve, da ne more pomagati vsem zapuščenim in zlorabljenim živalim. Opozarja, da so velik problem tudi prostoživeče mačke. V njenem zavetišču zmanjkuje prostora zanje, poleg tega pa se težko navadijo na zaprte prostore, zato jih ujamejo, kolikor morejo, oskrbijo, cepijo, sterilizirajo in vrnejo v okolje, na katero so navajene. Hranjenje potepuških mačk je v redu, a prava rešitev je v tem, da se prepreči njihovo nenadzorovano razmnoževanje. Nenaraven poseg? Morda, ampak manjše zlo, kot da njihove mladiče v plastični vreči vržete v potok ali potolčete do smrti, je prepričana Polona Samec. Ki včasih še vedno zajoče, ko vidi, kaj smo ljudje sposobni narediti drugemu živemu bitju.
Arne Hodalič osebnost meseca |
