Tita sem omenjal že v nedavni kolumni, ampak tokrat spet ne morem mimo njega. Rodil se je, takšen je pač vsesplošni konsenz, ravno na današnji dan, 7. maja, pred okroglimi 110 leti v Kumrovcu, še takratni Avstro-Ogrski, umrl pa na predpredvčerajšnjega 4. maja 1980 v Ljubljani, tedanji Jugoslaviji. Dan mladosti, torej fešto za uradni Titov rojstni dan, je pa na 25. maj določil CK SKOJ. Če je že kdo pozabil: Centralni komite Zveze komunistične mladine Jugoslavije.
S Titom so nas preparirali od mladih nog. V spodnjih razredih osnovne šole so nas gnali na Prešernovo sredi Ljubljane in smo z rutkami in modrimi kapicami mahali že dolgo, preden je mimo pripeljala dolga črna limuzina, Tito je imel okus, valjda je bil mercedes s spuščeno streho. Častili smo našega junaka, o Golem otoku nam pri zgodovini niso nič rekli, za razlastninjenje otroci proletarcev tudi nismo vedeli, pa še en tak prijazen stric je bil videti, in to z odgovorno nalogo: ni bil samo oče naroda, ampak narodov. Plus je bil po mami Mariji na pol Slovenec.
Če me kdo vpraša, česa se spomnim, ko sem bil star 10 let, lahko natančno opišem 4. maj 1980, ko me je oče, kakor po navadi, gnal na sprehod čez Rožnik, da se naužijem frišnega zraka. Bila sva pod cerkvico, ko je malo čez tri popoldne zadonela sirena. Vsi sprehajalci smo se ustavili – tudi moj foter, ki je vso kariero vztrajno odklanjal partijsko knjižico – in vsaj pomolčali, ako drugega ne. Vedeli smo, da Tita ni več.
Jasno, bil je diktator, veliko jih je umrlo pod njegovim ukazom. Lahko rečemo, takšni so bili cajti, čeprav to ni opravičilo.
Toda, kaj je opravičilo za današnje umiranje države na obroke? Ko eni gredo na morje, drugi ga pa vidijo samo z Rdečim križem ali sploh ne? Za množice brezposelnih? Zakaj niso v recesiji Avstriji, Nemčija, Skandinavija – zakaj se moramo primerjati z reveži? Zakaj imamo tako in toliko nesposobnih vlad vse od osamosvojitve, niti ena nas ne more spraviti na zeleno vejo?
Poznam odgovor: potrebujemo močno roko, ki bo udarila po mizi in jo bodo poslušali njeni ministri, in sploh ni važno, ali se bo ta roka s pripadajočimi drugimi organi vozila v bentleyju ali letovala na lastnem otoku – toliko ukrasti, kot so do zdaj narodu ukradli vsi tajkuni in politiki v medsebojni navezi, ne bo mogla nikdar. Močna roka nujno ne pomeni omejevanja svobode – v resnici so demokracija in referendumi le še korenček za pretepene množice.
