Vse življenje že reže pršut, eden ga je čakal pod zemljo

RADIZEL –Verjamemo, da lahko prav vsakega, ki se tako intenzivno in tako srčno ukvarja s svojim poklicem, kot se je dolga leta Andrej Pavlinek iz Radizela, preseneti podobno naključje, kot je izučenega mesarja, ki je med drugim poučeval na srednji živilski šoli in skoraj dvajset let, kot vodja Mipovega predstavništva, pospeševal prodajo mesnih izdelkov (tega propadlega velikana). Verjamemo, da lahko vsakega, ki je vsaj malo podoben njemu, pričaka najlepši in tako pomenljiv zaklad! Treba je imeti tudi nekaj sreče. Andrej, ki bo prihodnje leto dopolnil 70 let, jo je vsekakor imel.

Stregel je eliti

»Res imam rad pršut!« je glasno podčrtal in od nekod potegnil kovček s priborom, s katerim je doživel toliko lepega. Že v naslednjem hipu je v rokah držal specialen nož za rezanje te delikatese in obvezni brus. Na mizi je bilo pripravljeno tudi značilno stojalo za rezanje.

»Poglej, kako je že znucan,« se je v tistem nasmihala njegova Zdenka.

»Brez dobrega noža si povsem nemočen,« je pristavil Andrej, ga nežno položil v svojo dlan in zarezal... »Kot v zlatih časih!« Ko je celotni, od a do ž, politični in gospodarski eliti, pa še v belih rokavičkah in na prav posebnem malce višjem odrčku, rezal najtanjše možne rezine tega sušenega svinjskega stegna. Videli smo fotografije Kučana, Drnovška, Janše, Pahorja, Bratuškove in drugih, ki so se mastili in se želeli slikati z Andrejem. Ta je namreč – mojster v rezanju pršuta!

Resnično ni bilo dogodka pri nas, na katerem gostje ne bi spoznali tega virtuoza, s katerim smo imeli čast kramljati. Zlate lisice, Planice, pa radgonski in drugi sejmi, te in one gostije, zabave ter protokolarne prireditve na nižji in najvišji ravni, doma in po svetu, ni da ni, skozi njegove roke je šlo na tisoče in tisoče pršutov! »Povsod so me vabili,« je razpredal živa legenda. »Res, povsod je rezal,« je na svojega moža še kako ponosna tudi Zdenka.

Ni vsak za vse

»Veš, za kaj takšnega moraš imeti tisti pravi filing …« Ni vsak za vse. Sploh če moraš v treh dneh milimetrsko natančno zrezati 15 pršutov, teh okusnih in mesnatih kitar. »Režem ga, kot bi ga rezal stroj!« je dejala salamoreznica – v človeški obliki. Večina njegovi natančnosti preprosto ni mogla verjeti.

Nazadnje ga je rezal v domačem kraju, na koncu lanskega leta – je moral ves december rezati na neki mariborski prireditvi, po tri komade na večer, malce, priznava, se mu je že bledlo. Naslednjič ga bo rezal, pravi, ob svoji sedemdesetletnici.

Bil je zaprisežen mipovec! Zato se ne more sprijazniti s tem, da je neka volčja družina spravila na kant tako odlično podjetje. Že kmalu po tajkunskem prevzemu je zaslutil – črni scenarij. »Nespoštovanje Mipove tradicije in nepotizem!« sta bila po njegovem ključna in usodna. Nekega nadvse uspešnega komercialista so mahoma zamenjali s prodajalcem mobitelov, dolgoletnega finančnika, ki je prej uspešno krmaril ladjo s petstočlansko posadko, pa nadomestili s finančnico, ki je v neki zadrugi bdela nad dvajsetkrat manjšo. Ni torej vsak za vse, zato tudi direktor (pa čeprav skupaj s sinom in zetom) ne more biti čisto vsak, kajne?

Rezultat je vendarle tako jasen, da bolj ne bi mogel biti: Mipa ni več!

Skriti zaklad

Zato smo se raje vrnili k lepšim stvarem, tja na vzhodne pohorske obronke – v Radizel, kjer zakonca Pavlinek kraljujeta že vrsto let, od leta 2003 v novi in lično urejeni hiši. Domujeta namreč na kraljevskem razgledišču, od koder sleherni pogled kot zajemalka zajame vse tiste najlepše štajerske obrise. Čudovito!

Živita ob Pohorski cesti, ki slehernika privede vse tja do pljučne bolnišnice na Slivniškem Pohorju.

Ker pa sta imela zaradi enofaznega toka vse prevečkrat izgubo električne energije, sta pred časom sklenila, da preideta na trofaznega in močnejšega. Pa so prišli mojstri iz Slovenske Bistrice in temu primerno tam pred njuno hišo prekopali in skopali.

»Tamle na dvorišču,« je jasno pokazal Andrej, »so morali nekoliko bolj na široko.« In je delavec z bagerčkom še močneje zaril ter potegnil obilo materiala, ki se je skrival slab meter pod zemljo. Andrej, nemalo ljudi ga ima v telefonu shranjenega kot Pršutka, se je nenadoma zazrl – v zaklad. Ki je čakal prav nanj. In ki preseneti, kot smo zapisali, tistega, ki se je tako intenzivno in tako srčno ukvarjal s svojim poklicem, kot se je, denimo, naš Pršutek.

»U, madonca!« je tedaj izrekel in presenečeno obstal. »Ti, bil je povsem čist, kot da bi bil ves ta čas ovit v nekakšno folijo!«

Takoj je pozval še Zdenko: »Le na kaj te to spominja?«

Ta je izstrelila kot iz topa: »Na pršut!«

Skalo, ki jo je držal in jo je narava obdelala v popolno obliko pršuta, si je prišel ogledat še njegov sin Leon, čudili so se tudi delavci, prihajati so pričeli še sosedje. In drugi. »Pršut smo skopali!« je veselo oznanjal Andrej.

Začudeni nejeverneži so si jo sprva natančno ogledali ter spraševali, pa daj, no, Andrej, gotovo si jo kaj oklestil?!

»Ma, niti dotaknil se je nisem!« jim je kot lajna dopovedoval. »Prisegam na lastnega sina, da je skala takšna, kakršna je bila!«

Še dolgo potem so se smejali ter se ga v čast neverjetne najdbe tudi napili. V čast kamnitega pršuta, ki ga je našel, da bi bilo vse skupaj še bolj fantastično, Pršutek, prav ta, ki je zaslovel – z rezanjem pršuta!