Da predsedniku vlade Miru Cerarju zagotovo ne bo všeč, če bo kdo v parlamentarni dvorani omenjal kupovanje kondomov za migrante, je bilo mogoče predvideti že vnaprej. Da bo še dodatno nejevoljen, če ga bo kateri od poslancev na to spomnil celo večkrat, tudi. Nazadnje se (mu) je zgodilo oboje. Nekdanji notranji minister, poslanec SDS Vinko Gorenak, je Cerarja izzval prav s sklicevanjem na tisto, kar je prebral v gradivu o januarskem javnem naročilu MNZ: da je naša oblast, če lahko citiramo kar Cerarja, »za ljudi, ki res rabijo pomoč, ki bežijo v strahu za svoja življenja«, januarja pač kupila tudi 1350 kondomov. Mogoče pa je dr. Cerarja celo še bolj razjezilo, ko si je dr. Gorenak upal omeniti nekaj drugega? Kaj? Da v Sloveniji stroški s posameznim prosilcem za azil, kot črno na belem piše v revizijskem poročilu računskega sodišča o učinkovitost in uspešnosti ukrepov za integracijo humanitarnih migrantov, vsak mesec v povprečju znašajo najmanj 1963 evrov. Od tega zneska slovenska država iz integralnih sredstev našega državnega proračuna sicer v povprečju zagotovi do 1583 evrov, razliko do 1963 evrov pa (pri)dobi iz tako imenovanih evropskih skladov.
Predsednik vlade se je nenavadno ostro odzval na takšno Gorenakovo »provociranje«: »Žal mi je, da moram izreči to, kar bom izrekel, ampak vi in vaša stranka se očitno ukvarjate s kondomi, mi pa se ukvarjamo z resnimi zadevami.« Poslanec SDS mu ni ostal dolžan, vrnil mu je milo za drago: »Ne spomnim se nobenega (dozdajšnjega) predsednika vlade, nobenega, ki bi tako arogantno in tako nesramno odgovarjal na poslanska vprašanja.«
Kako ob tem ne pomisliti na tisto, kar je Herman Melville v odličnem romanu o neulovljivem belem kitu Mobyju Dicku napisal o tako imenovanih božjih pravicah vladarjev: »Človek lahko še tako prekaša v umskih zmožnostih svojo okolico, pa si vseeno v praksi ne more priboriti premoči nad drugimi ljudmi, če si pri tem ne pomaga z nekakšnimi zunanjimi umetnijami in ograjami, ki so same po sebi bolj ali manj klavrne in nizkotne. In prav to ohranja božje pravice vladarjev, da jih ljudje ne morejo napadati z govorniških odrov...« Kot je pred leti opozoril tudi Marcel Štefančič, jr.: »Vsak kapitan je po malem tudi kapitan Ahab – in vsakemu kapitanu se prej ali slej prikaže Moby Dick.«
