Vse več Kočevcev je odvisnih od paketov

KOČEVJE – Pred nekdanjim nakupovalnim središčem na Trgu zbora odposlancev, nekoč simbolom gospodarske zmogljivosti Kočevske, znanec Ignacij pomaha prijatelju, ki desetletje reže vse tršo skorjo kruha v Ljubljani. A ne edini. Za njim v koloni utrujenih štirikolesnikov v isto smer vsak dan rine več kot dva tisoč avtomobilov oziroma štiri tisoč duš. Kako ne bi, saj v domačem kraju zaslužek v gospodarskih panogah, ki neposredno pridelujejo denar, vse bolj usiha. Vrata novih mizerno plačanih delovnih mest so priprta tudi za marsikaterega diplomanta, nekaterim skozi šivankino uho le uspe ujeti žarek boljšega življenja; praviloma za gostilniškim pultom, v varnostnih agencijah, prek javnih del. »Po končani fakulteti ne najdem zaposlitve. Vpisala sem magisterij, ves čas pa strežem v bifeju. Kaj se čem pritoževat. To je naša realnost,« skomigne Nataša.

Brez izobrazbe

Korak čez most pogled izza vogala župnijske cerkve sv. Jerneja zbode v lično, po zunanjem odsevu bi lahko rekli najbolj prestižno (obnovljeno) stavbo v tem delu mesta, na Ljubljanski cesti. V nekdanji policijski postaji od lani uraduje center za socialno delo. Kočevska stvarnost: na stari lokaciji je bil prostorsko že pretesen ne le za zaposlene, ampak tudi za armado onih, ki so po črki zakona upravičeni do denarnih socialnih pomoči in drugih transferjev. Direktorica centra Danica Fegic pravi, da število teh prejemnikov obrača števec naraščajoče brezposelnosti. Ob koncu septembra je bilo na tamkajšnjem uradu za delo prijavljenih 1629 oseb, v primerjavi z letom prej kar 114 več.

Anita Kovačik z Območne službe Ljubljana, Urada za delo Grosuplje, Ribnica, Kočevje, je postregla tudi s statističnim izračunom, ki je Kočevsko suvereno pribil na prvo mesto po registrirani stopnji brezposelnosti. Medtem ko se je ta junija letos v celotni Sloveniji sukala okoli trinajstih odstotkov, je v Kočevju ponorela na kar 23 odstotkov. In še en podatek iz turobne statistike nekoč cvetoče gospodarske občine. Največ onih, ki (v sanjah) čakajo na službo, teh je 424, je naložilo šesti križ svojega življenja, od skupnega števila vseh (1629) pa jih je kar 673 brez kakršne koli izobrazbe. Kdo jih bo zaposlil? Kot pribito drži – nihče. In zaradi tega bodo vselej privezani na (varne) državne jasli. Pogled v prihodnost je statistično črnogled, Kočevje se žal ne bo moglo nikoli iztrgati iz objema dvoštevilčne brezposelnosti. »Prejemnikov denarne socialne pomoči je bilo ob koncu lanskega leta 812, junija letos pa 852, v tem obdobju smo podelili enkratno izredno pomoč 139 oziroma 141 vlagateljem prošenj,« postreže s podatki Fegičeva.

Premalo za dom upokojencev

Materialna ogroženost najeda tudi večino redno zaposlenih v občini, tudi upokojence. Socialni prejemki in plače (pokojnine) teh so si po zneskih podali roke. Kočevsko tihožitje v borbi za preživetje: vsako jutro se ob delavnikih v prostorih Rdečega križa zbere dva ducata lačnih ust, ki čakajo na dnevno skorjo kruha. To je postala tudi oblika druženja. Nekateri so brez trohice zadržkov in pomislekov odprli dušo in zaupali svojo trpko resnico. »Žulji po rokah so izpisali 30 let dela, največ v gradbeništvu, pozneje tudi v gozdu. Pribil sem 62. križ, z ohromelim srcem in pljuči ter vrsto drugih bolezni sam živim v občinskem stanovanju. Načet sem kot jesensko jabolko, ki bo vsak čas treščilo na tla. Te dni moram v Ljubljano, k psihologu. Upam, da bo predlagal upokojitev, da bi bilo na računu vsaj sto evrov več. Z 260 evri, to je vse, kar dobim, se prebijam od prvega do prvega in boga prosim, da mi (še) ne odklopijo elektrike. Kočevske zime so neusmiljene, zmrznil bom, bolan sem itak. No, ja, lačen za zdaj niti nisem, saj grem vsak dan pokončno brez sramu po kruh, včasih si kaj toplega, kar zmorem in znam, tudi skuham. B...ti, mar človek ne more z delom zaslužiti penziona, da gre lahko v starosti v dom starejših,« se priduša samski Vladimir Bohar.

»Smo sodobni berači v vrsti za kruh,« doda Marija, Bojana ji pritrdi, da se ji tega ni treba sramovati. V čakalnem prostoru jima prisluhnemo: obe izčrpani od težkega fizičnega dela in šibkega zdravja ter brez zaslužka, da bi družini, moža sta prav tako zbolela, preživeli, hodita tako na Rdeči križ in Karitas. To sta njuni trgovini za mleko, sladkor, makarone, riž. Boj za hrano. Še sreča, da v krožniku zadišijo dobrodelni makaroni in fižol, košček kakšnega mesa je prej izjema. »Ja, tudi jaz hodim po štruco, a priznam, sem potrt. Iščem priložnostna dela, a zaslužek ni vreden omembe. Do kdaj bo tako?« se od sramu stisnjen v kotu vpraša znanec, sicer kočevski športnik. Vzame kruh in steče.

Propadla fabrika

LIK (Lesna industrija Kočevje) je veliko kočevskih družin zavil v črno. Je absurdna tovarna, nekoč s 400 zaposlenimi, sredi gozda, ki se je (skoraj) sesula. Razumi, kdor lahko. Metla slehernega lastnika je bila neusmiljena, ob okoriščanju so delavce izgnali iz tovarne, mnoge s trpkimi spomini. »To je kruto, a očitno povsem sprejemljivo. Čeprav sem izmozgan, bi se prijel vsakega dela. A kdo me bo vzel? Celo pogrebci so me zavrgli. Dejali so, da je to mesto že zasedeno,« večkrat ponovi Šime Jovič, eden izmed več deset Kočevcev, ki so občutili krutost lesne fabrike, zdaj pa z več sto sotrpini za več kot polovico delovne dobe prejema 260 evrov pomoči.

Polovico več od socialke znaša povprečni zaslužek večine zaposlenih. Tudi 41-letne Alenke Kastelic. Poklicna vrtnarka si 18 let reže kruh v Komunali Kočevje, poleti tudi s čiščenjem pasjih kakcev in človeških iztrebkov. Iz Borovca, kjer je petčlanska družina več let živela v 55 kvadratov velikem stanovanju partnerjeve mame, so se preselili v občinsko stanovanje v Kočevje. Mož je doživel hudo prometno nesrečo. Alenka na mesec zasluži manj kot 600 evrov, vseh prejemkov je za 200 evrov več. Poleti je nekako šlo. Pozimi bo trda predla. Mesečni znesek na položnicah je zletel v višave, okoli 700 evrov bo za vse izdatke. 18-letna Sandra, 13-letna Simona in 6-letna Polona so pridne v šoli, a večkrat prikrajšane za priboljšek svojih vrstnic. »Vsak dan je dolg, naslednji vedno prinaša negotovost. Ne vem, kako bi šli skozi življenje, če ne bi bilo Rdečega križa in Karitasa, dobrih ljudi, čeprav se ne ustavim,« pove. A Kočevcev, ki se zbudijo s tem vprašanjem, je vsak dan vse več.