VRHE NAD TRBOVLJAMI – Biti popotnik ni nič pregrešnega. Šele ko se vrnemo domov, se nam odprejo oči za naše doline, hribe, gore, ravnice, vode, spoznamo ljudi s tisoč in enim darom. Ko sem se na drugo septembrsko soboto letos peljala iz Trbovelj preko Podmeje na Vrhe mimo tamkajšnjega planinskega doma na desno skozi gozdiček navzdol do Kudrove domačije, me je vso pot spremljala ena sama lepota narave, v katero človeška roka že dolgo ni grobo posegala.
Žalostni spomini
Da gospodarska poslopja Kudrove kmetije na 936 metrih nadmorske višine ne bi vzela preveč rodovitne zemlje, so jih predniki postavili na rob travnikov in njiv, bližje gozda. Ne vem, ali so tedaj imeli čas sesti in uživati v čudovitem razgledu na Savinjsko dolino, ki ga delno zakriva osamela gora Krvavica, znana po legendi, da je na njenih pečinah zaradi prepovedane ljubezni storila smrt mlada Veronika Deseniška. Tudi zato Kudrovim pravijo pri Krvičniku.
Kudrova mama Johana si je izjokala oči septembra 1941, ko so ji Nemci odpeljali štiri sinove, vse stare okrog 30 let, in jih kot talce ustrelili. Petemu sinu je uspelo uiti, odšel je v gozdove k partizanom, da bi maščeval brate. Nikoli se ni vrnil. Doma je ostal le eden, Leon. Kot da se je v njem in njegovih potomcih nakopičilo vse, kar so mladi fantje, Ciril, Franc, Anton, Lojze in Stanko, odnesli s sabo v grob. Vse neizpete melodije, ljubezen do zemlje, družine.
Njihova mati je že kot dekle oslepela, z možem Jakobom pa sta od leta 1900 zgledno gospodarila na zemlji. Sinovi so znali delati pa tudi tako kot njihova mati igrati na klavir, ki so ga imeli doma, in na orgle v bližnji cerkvi sv. Lenarta. Klavir je k hiši prišel med 1. svetovno vojno, med 2. svetovno vojno so ga Nemci odpeljali na Vransko, a po vojni ga je Kudrov Leon pripeljal domov.
Greh bi bil, da na klavir ne bi mogli več igrati, si je rekel Leon, ko se je zgodilo, da se je glasbilo poškodovalo. In ga je popravil. Vsi vedo, da je znal narediti tudi harmoniko. Če ne bi vojna tako tragično zarezala v družino, bi bilo vse drugače. Šest fantov, šest organistov, pevcev, ki so znali igrati tudi na gosli, citre, harmoniko, trobila, bi bilo tudi za današnji čas izjemna glasbena družina.
Poklon padlim bratom
Pred 35 leti je krajevna skupnost Čemšenik priredila krajevni praznik, tudi v spomin na tragedijo Kudrove družine v vojnih časih, letos pa se je Bojan Kuder, vnuk preživelega Leona, odločil, da družina zopet stopi skupaj, da se poklonijo padlim fantom in da se poveselijo z Angelo, mamo in staro mamo, ki je 3. septembra praznovala 90. rojstni dan.
Leta 1947 se je Angela kot 25-letno dekle iz Jesenovega primožila sem gor. Hiša je bila prazna, 27 hektarov velika kmetija je čakala na delovne roke. Z možem Leonom in šestimi otroki sta živela z naravo in težko delo je postajalo lažje. Tudi zaradi glasbe. Otroci, fantje Lojze, Tone, Leon, Branko in dekleti Slavi in Joži, so rasli in odhajali od doma. Le Branko in Leon sta ostala. Njiv ni več, na travnikih se čez vse leto pasejo krave dojilje. Imajo jih tudi do petnajst, da je nekaj prihodka od prodaje govedi, nekaj pa od lesa.
Zaslužek gre največ za sprotne stroške, za kaj več skrbi Slavičin sin Bojan. Hiša in gospodarska poslopja so obnovljeni, dvorišče pospravljeno, vse je na svojem mestu. Tudi ljubezen do glasbe ostaja v rodu.
Kaže, da vsakemu, ki se rodi pri Kudrovih, rojenice že v zibelko natrosijo note, saj igrajo ali pojejo vsi, med njimi je danes najbolj znani Bojan Kuder, ki s svojim ansamblom nastopa po veselicah in drugih družabnih prireditvah. Štiridesetletni Bojan je zaposlen v steklarni v Hrastniku, z ženo Marijo in sinovoma Petrom, bodočim zdravstvenim tehnikom, in Tomažem, ki končuje šolo za medijskega tehnika, živi na Čebinah, vendar je pravo življenje tu, na kmetiji, pravi. Ker njegova strica že prihajata v jesen življenja, je Bojan tisti, ki bo gospodaril pri Krvičnikovih. Tako bomo lahko še vedno izpred njihove hiše občudovali Savinjsko dolino, iz hiše pa se bodo slišale melodije, zaigrane na klavir, ki zdaj še čaka na obnovo in uglasitev. Bojan je obljubil, da bo to kmalu.