Pred dnevi sem med obiskom sestre sledil pogovoru njenih kolegic s faksa, ki bodo kmalu diplomirale. Razmišljati so začele, kako naprej. Niti ena izmed njih nima zagotovljene službe, čeprav gre za skupino, ki v svojem letniku izstopa. Že zdaj se večkrat jezim, ko vidim, kako jih izkoriščajo s študentskim delom. Niti eni izmed njih ne pade na kraj pameti, da bi vprašale po možnostih stalne zaposlitve, saj bi se iz njih norčevali! To zdaj sprašujejo le norci, saj vsi vemo, kakšni časi so.
Če se vrnem k njihovemu pogovoru: v začetku tedna so bile punce na seminarju o možnostih, ki se za mlade odpirajo v Avstraliji. Vse kaže, da bodo spokale kufre in odšle. Tam jih bodo veseli. Doma jih tako ne bo nihče pogrešal, zdajšnji delodajalci bodo pač molzli naslednjo generacijo študentov, njihova konkurenca in priskledniki si bodo oddahnili. Le svojci jih bomo pogrešali in skrbeli, ker bodo tako daleč stran. Istočasno bomo veseli, da bodo prikrajšane za groteske, ki se dogajajo na našem političnem in družbenem prizorišču. Moj brat je že odšel, že pet let živi v Londonu, kjer prosperira.
V Sloveniji bi bila zanj zaprta vsa vrata, zapletal bi se v lovke poznanstev in polmafijskih povezav, ki skrbijo, da se novci stekajo v prave žaklje. Postali smo družba, ki zna odlično udušiti talent, v skrbi za lastne stolčke pa se veljaki poslužujejo različnih diskreditacij in podtikanj. Za svoj rojstni dan si tako ne zaslužimo darila niti čestitke. Dokler ne zmaga zavest, da niso krivi dolgoprstneži, ki nam vladajo, temveč tisti, ki smo jih tja postavili in jih že od osamosvojitve tam držimo. Naj si gre za slepo sledenje eni izmed avtoritet ali popolno volilno abstinenco, gre za začaran krog, v katerem izgubljamo vsi. In obeti niso dobri, študentske organizacije mrgolijo od oportunistov nove generacije, ki le čakajo na priložnost, da se zažrejo v državno tkivo. Čedalje bolj očitno postaja, da gre za čoln, ki tone, saj nam država ne ponuja več zaščite, temveč išče načine, kako nas do konca izžeti. Slovenija si ne zasluži naših otrok, dokler živimo po logiki izbire manjšega zla, namesto da bi sprejemali prave odločitve.