TRŽIČ – Nepomembno vodno korito, ki poteka mimo podstrešnega okna skromnega stanovanja na Trgu svobode v Tržiču, je premajhno, da bi se v njem utopile vse težave, ki so se zgrnile nad 37-letno Nušo Klepac in 30-letno Anito Horvat. Četrto leto bo, odkar živita skupaj, vendar partnerske skupnosti nimata registrirane, saj pravita, da nista avtomobila.
Aretacija
»Lani, bilo je 16. decembra, sem šla iz službe v osnovno šolo v Tržič po svoja otroka, a tam ni bilo njunih stvari.« Zunaj je čakal policijski avto, in ko je mamica Anita izstopila, sta k njej pristopili kriminalistki. Odvzeli sta ji prostost. »Rekli sta mi, da gremo na hišno preiskavo. Samo debelo sem ju gledala.« Horvatovi ni bilo nič jasno. »Čez nekaj dni je bil na sodišču sklican narok za dodelitev Anitinih otrok njej. Že junija so bili začasno dodeljeni njej. Nekdanji partner prej ni hotel priti na noben sestanek k strokovnjakom,« pravi Nuša Klepac in delno razgrne zaplet, ki se je začel pred aretacijo. »Dva dni, preden so prišli kriminalisti, sem šla po otroka, pa ju ni bilo v šoli. Poklicala sem policijo in odvetnico in povedali so mi, da če Anitin partner ni najavil stika, mora otroka vrniti. Vendar tistega dne nista bila pri očetu, ta je bil nedosegljiv, ko sem ga poskušala priklicati. Bila sta pri Anitini nekdanji tašči v Tržiču. Šla sem do njih in rekla, naj dajo otroka nazaj, pa so mi vsi v družini začeli groziti.« Do nekdanje tašče je šla tudi Anita in tudi njej so dejali, da ji otrok ne bodo izročili. Morala je posredovati policija, da sta prišla k materi.
Naslednji dan sta šli obe v šolo in prosili za dodatno pomoč pri delu s sinom. Dosegli so dogovor, da po otroka pridejo le oče, mami Anita ali Nuša. »Isti dan sem bivšemu partnerju poslala SMS-sporočilo s to vsebino.« Naslednji dan, to je bil dan, ko so jo aretirali, je Anita videla, da je bila ovadba proti njej in njeni partnerici Nuši podana le četrt ure po poslanem sporočilu. »Po pripovedovanju otrok sva sicer slutili, da se nama ne piše dobro, toda da bi nama skuhali kaj takega, si nisva predstavljali niti v sanjah,« povzame Nuša.
Pripor
V ovadbi je bila Horvatova obtožena surovega ravnanja z otroki in zanemarjanja, Klepačeva pa posedovanja otroške pornografije. »Dva dni sem bila priprta v Mostah, Anita je bila v priporu v Škofji Loki,« pripoveduje Nuša. »Po zaslišanju pri preiskovalnem sodniku v Kranju so me poslali v pripor na Igu. Svet se mi je podrl,« skorajda zajoče Anita. »Ko so me 21. decembra lani spustili, sem videla, da so mi prijavili začasno bivališče na naslovu pripora Ig do decembra 2012. Grozljivo!«
»Zaradi grožnje s priporom sem se odpovedala začasnemu skrbništvu nad lastno hčerko in sinom ter tožbi na predodelitev otrok,« skrušeno pove Anita, ki je svoja otroka nazadnje videla lani, 16. decembra zjutraj, ko ju je peljala v šolo. Njeni domači so bili z njima 7. januarja letos in pretekli vikend. In nič več. »Anita si ne upa v šolo, niti ju opazovati od daleč, saj se boji ponovnega priprtja,« razloži Nuša.
»Obtožnica je popoln konstrukt, popoln nesmisel,« pravi Anita in doda, da sodišče ni sledilo nekaj dokumentom, ki so pisani njej v prid. »Eno leto sem redno hodila na Center za socialno delo Tržič in jih obveščala o stanju otrok v času, ko sta bila pri očetu. Takrat so se dogajale čudne stvari, od sončnih opeklin, razbite glave zaradi nesreče do katastrofalnih higienskih navad.«
Nuša je še vedno v preiskovalnem postopku
Horvatovo zdaj bremeni obtožnica, njena partnerica je še v preiskovalnem postopku. »Računalnik, fotoaparat, USB-ključek in spominske kartice so policisti pobrali,« pravi Nuša: »Krivce, ki so nama vse skupaj zakuhali, bova po koncu vseh zapletov sodno preganjali, verjemite mi. Česa takega ne bova dopustili, predvsem ne zaradi otrok, ki sta v tej zmešnjavi največji žrtvi. Tega se nihče sploh noče zavedati,« doda. »Skrbi me, kaj bo na sodišču. Obtožena sem za nekaj, česar svojima otrokoma nikoli ne bi storila. Da bi svojo osem let staro hčerko nagovarjala k samomoru? Pa saj to ni normalno! In še: očitali so mi celo, da v času, ko sta bila otroka pri očetu, nisem plačevala preživnine. Na plačilnih listih je dobro vidno, da mi je delodajalec odtegoval 150 evrov na mesec za preživnino, a je ni nakazoval na račun očeta mojih otrok. Tega nisem kriva. Bom šla še zaradi tega v zapor? Kaj so storili mojima otrokoma!«
Kaj pravi kazenski zakonik?
Kazenski zakonik Nuši Klepac očita: »Kdor zlorabi mladoletno osebo za izdelavo slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine, jo uporabi za pornografsko ali drugačno seksualno predstavo ali taki predstavi vedoma prisostvuje, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.« Mamici dveh mladoletnih otrok Aniti Horvat pa kazenski zakonik zagrozi: »Starši, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki sili otroka k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njegovi starosti, ali ga iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za njegov razvoj, ali z njim surovo ravna ali ga trpinči, se kaznuje z zaporom do petih let.«
Kaj pravi direktorica centra za socialno delo?
Direktorica Centra za socialno delo Tržič Ljupka Cahunek nam je pojasnjevala primer Anite Horvat in njenih otrok: »V vseh postopkih smo tako CSD kot policija in preostali organi in organizacije dolžni v prvi vrsti varovati koristi otrok. Na ta način in v skladu z varovanjem koristi otrok je bilo tudi v tem primeru. CSD z družino sodeluje že nekaj časa in ji nudi pomoč, ko jo potrebuje.« Vendar so postopki, ki jih vodi CSD, ločeni od postopkov policije. »Vsi pristojni organi so dolžni svoj postopek speljati strokovno in zakonito. V primerih, ko gre za nasilje v družini, CSD in policija med seboj sodelujeta z namenom zagotavljanja zaščite in pomoči žrtvi ter preprečevanja nadaljnjega nasilja,« pojasnjuje direktorica. »Primernost družine za varstvo in skrb in vzgojo otrok se ugotavlja glede na to, koliko starši zadovoljujejo razvojne potrebe otrok, materialne, čustvene, intelektualne, spodbudne, in kakšne vzgojne načrte uporabljajo. Pri oceni, ali starša v zadostni meri zadovoljujeta te potrebe, se upoštevajo kakovost odnosov v družini, osebnostne značilnosti staršev in naravnanosti družinskega sistema. Torej, pri oceni primernosti družine ne izhajamo iz tega, ali gre za dvostarševsko, enostarševsko, istospolno družino, ampak upoštevamo zgoraj naštete dejavnike. CSD se ne ukvarja s primernostjo ali neprimernostjo vzgoje otrok znotraj istospolnih partnerskih zvez, temveč se osredotoča na stisko otrok in njeno reševanje.«
